Italijanski časnik La repubblica je objavil zanimiv članek, v katerem so se poglobili v vedenje ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
V zadnjem času so Trumpove bizarne objave na družbenih omrežjih, vključno s podobami, na katerih je v družbi Jezusa kot neke vrste odrešenik, znova sprožile razprave o njegovi prištevnosti in zmožnosti vodenja jedrske velesile. Vendar dr. Claudio Mencacci, sopredsednik Italijanskega združenja za nevropsihofarmakologijo (Sinpf) in zaslužni direktor oddelka za nevroznanost v milanski bolnišnici Fatebenefratelli Sacco, zavrača tezo, da je predsednik izgubil stik z realnostjo.
»Sledimo narativi, ki v ospredje postavlja izključno njegov lastni ego, kar kaže na ekstremno hiperpolarizacijo moči,« pojasnjuje Mencacci in dodaja, da je Trumpov način komunikacije popolnoma brez empatije ter usmerjen v ustvarjanje konfliktov in krhanje medčloveške solidarnosti.
Norosti predsednikov
Zgodovina ameriških predsedstev sicer pomni več primerov razprav o zdravstvenem stanju voditeljev – od hude depresije Abrahama Lincolna in alzheimerjeve bolezni Ronalda Reagana v njenih zgodnjih fazah do nedavnih razprav o kognitivnih zmožnostih Joeja Bidna po lanskih televizijskih soočenjih. V Trumpovem primeru pa so kritiki pogosto posegali po terminu »maligni narcisizem«. Mencacci je v omenjenem članku opozoril, da ta koncept v uradnem psihiatričnem priročniku ne obstaja in je zgolj teoretični konstrukt, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skoval Erich Fromm za opis mešanice narcisistične in antisocialne osebnostne motnje.
Namesto iskanja patologij strokovnjak predsednikovo ravnanje primerja s tako imenovano strategijo norca, zunanjepolitično taktiko, ki jo je v času hladne vojne populariziral Richard Nixon. Cilj te strategije je nasprotnike prepričati, da je voditelj nepredvidljiv, impulziven in pripravljen na skrajne ukrepe, s čimer se ustvarja pritisk in izsiljuje popuščanje. »Njegova dejanja imajo jasne cilje in so del politične strategije. Med tezo, da je nor, in tezo, da je pretkan, bi vsekakor izbral slednjo,« je poudaril Mencacci.
Vedenjski vzorec
Psihiater Trumpovo javno delovanje najnatančneje opiše s terminom solipsizem. Gre za nepatološki vedenjski vzorec, ki ga zaznamujejo nezmožnost prilagajanja družbenim pravilom, prezir do uveljavljenih norm, nagnjenost k neresnicam in tako imenovana čustvena slepota. Oseba s takšnimi lastnostmi resničnost dojema izključno skozi prizmo lastnih potreb in ne priznava avtonomije drugih posameznikov. Mencacci svari, da takšne osebnostne poteze, ko so združene z neomejeno politično in državno močjo, dobijo povsem drugačno, veliko nevarnejšo dimenzijo kot v zasebnem življenju.
Na vprašanje o vplivu staranja na predsednikovo vedenje strokovnjaki odgovarjajo, da visoka starost pogosto prinaša določeno stopnjo zmanjšanega nadzora nad čustvi, kar je občasno že mogoče opaziti v Trumpovih javnih nastopih. Kljub temu njegova osnovna strategija ostaja enaka: pripeljati politično ali mednarodno situacijo do samega roba prepada, nato pa se v zadnjem trenutku iz nje rešiti.
