Še preden se je umiril močan veter, ki je konec prejšnjega meseca s sunki tudi do 150 kilometrov na uro po vsej Sloveniji odkrival strehe, so začeli zvoniti telefoni krovcev. Veter ni odpihnil le strešnikov, ampak razkril tudi dejstvo, da so krovci eni najbolj iskanih mojstrov tudi sicer in da jih močno primanjkuje. Že v razmerah, ko ni vetra, toče, ujm ali drugih nevšečnosti, stranke nanje čakajo tudi po leto dni ali več.
Da gre za zelo iskan poklic in da kadra ni dovolj, je v prvih dneh po silovitem vetru za Slovensko tiskovno agencijo potrdil predsednik sekcije kleparjev in krovcev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Rudi Rudnik. Ljudem, ki jim je veter odkril strehe, je svetoval, da začasno zaščitijo objekt, nato pa naj počakajo na kakovostnega krovca in naj ne nasedajo izvajalcem, ki niso usposobljeni za tovrstno delo. Po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje je veter poškodoval 1123 objektov, največ med njimi je bilo stanovanjskih hiš, odkrival pa je tudi hleve, hale, šole in vrtce, skladišča in odnašal celo cela ostrešja kozolcev. Strehe so v prvih dneh marsikje za silo pokrpali in zaščitili gasilci, lastnike pa čaka resnejša sanacija. Kar pa ne bo enostavno. Tudi sami smo zavrteli nekaj številk krovcev po Sloveniji in vedno naleteli na podoben odgovor: ne moremo vam obljubiti, poskusite poklicati še koga drugega.
Naročajo za naslednje leto
Telefon je brnel tudi krovcu Mladenu Lapanji s Cerkljanskega, ki pokriva strehe na Idrijskem, Cerkljanskem in v Zgornjem Posočju. S svojo ekipo ima tudi v normalnih časih polne roke dela, tokrat pa je bilo klicev še toliko več. Sam je še med vetrom priskočil na pomoč sosedu, ki so se mu sunki vetra premočno zaletavali v strešnike, mi pa smo ga zmotili teden dni kasneje, ko je v Baški grapi pokrival odkrito halo. »Že prej smo se z lastniki dogovarjali za novo streho, malo so še odlašali. Zdaj, ko je veter odnesel kritino, pa ni več kaj odlašati,« je skomignil krovec, ki je svoj poklic podedoval. Krovca sta bila že njegov oče in dedek, slednji je bil med drugo svetovno vojno celo glavni tesarski mojster pri gradnji partizanske bolnišnice Franja. »Krovstvo imam očitno v genih,« se pošali mojster, ki na leto pokrije okrog 30 celih streh in vmes pokrpa še druge malenkosti.
Potrdi nam, da se dobrega krovca ne dobi čez noč. »Trenutno se s strankami dogovarjamo za dela, ki jih bomo opravljali pomladi prihodnje leto. In glede na to, da se dogovorov poskušamo zares držati in da imamo z marsikom sklenjene tudi pogodbe, več kot kakšno malenkost težko obljubimo. V dneh po tem hudem vetru so telefoni zvonili kar v eno, sedaj se je že malce umirilo. Me je pa ravno prej še klicala ena gospa, ki ji je veter odkril nekaj strešnikov. Iskreno sem ji povedal, naj poskusi poklicati še kakšnega drugega krovca. Nočem dajati obljub, za katere vem, da jih v kratkem času ne morem izpolniti,« je bil iskren.
Ko se je v teh dneh ogledoval po odkritih strehah in spremljal poročila, je opažal, da je veter odnesel predvsem tiste strehe, ki jih je zob časa že načel. Torej tiste, ki bi že morale biti na novo prekrite. Strehe imajo po njegovih izkušnjah približno 40- do 50-letno življenjsko dobo. »O obnovi je treba začeti razmišljati pravočasno in se s krovcem dogovoriti, preden začne voda teči v hišo in povzročati dodatno škodo. Če se obnove lotimo pravočasno, morda sploh ne bo treba menjati ostrešja in bo tako tudi strošek manjši,« apelira na lastnike, naj z obnovo ne odlašajo predolgo.
Bodo snegolovce zamenjali vetrobrani?
Zanimalo nas je, ali se bodo podnebnim spremembam morale prilagoditi tudi strehe. Bo treba tudi na Gorenjskem na strešnike položiti kamne, tako kot se proti burji že stoletja zoperstavljajo Vipavci? Bodo krovci namesto snegolovcev začeli nameščati vetrobrane? Sogovornik je prepričan, da se vsako streho da narediti tako, da ji vremenski pojavi ne morejo kar tako do živega. »Skoraj vse se da narediti, za vse te težave že obstajajo rešitve, ki pa seveda zahtevajo veliko znanja in nekaj dodatnega denarja. Dobri krovci imajo to znanje in znajo stranki tudi razložiti, zakaj in kje bi bilo dobro strešnike pogosteje pritrditi, vendar je treba zato odšteti kakšen evro več. Imamo pa seveda tudi youtube mojstre, ki so pripravljeni narediti poceni in hitro – a le do naslednjega vetra.«
Ne čudi ga, da je v ujmah vedno poškodovanih toliko javnih zgradb: šol, telovadnic, zdravstvenih domov, celo pravkar obnovljena rojstna hiša Franceta Prešerna v Vrbi. Težavo javnih zgradb povezuje z javnimi razpisi, kjer se zasleduje zgolj najnižja cena, kar na koncu pomeni tudi manj vijakov, manj pritrdilnih vezi in slabši material. Malo denarja, malo muzike, bi rekli nekoč, krovec pa dodaja, da sta kakovostno in poceni dva pojma, ki ne bosta nikoli sodelovala.
Povpraševanja po krovcih ne bo nikoli zmanjkalo, se pa naš sogovornik boji, da bi lahko zmanjkalo krovcev. »Seveda, delo ni enostavno, odvisen si od vremenskih razmer. To ni delo, pri katerem bi lahko načrtoval, da greš prvega v mesecu na dopust. Delo ti kroji vreme in strehe ne moreš pustiti odprte. Mladih danes to delo ne zanima več. Ko sem pred več kot 30 leti začel kot krovec, so se med poletnimi počitnicami pogosto javili mladi, ki jih je to delo zanimalo in so želeli z njim nekaj zaslužiti. Zdaj se že kakšno desetletje ni oglasil nihče več. Očitno nam gre predobro,« se zamisli.
Krovca Mladena Lapanjo še vprašamo, kakšne lastnosti mora imeti krovec. »Predvsem ne sme biti raztresen,« se nasmehne, »osnova vsega pa je, da razume, kako in kam teče voda. Z glavo mora biti vedno pri stvari in imeti mora tudi malo kmečke logike. Poskrbeti mora za svojo varnost in delo opraviti tako, da bo streha držala. Sicer mu bo ob prvem dežju spet zazvonil telefon.« Ugotavlja, da mora biti hkrati tudi malo meteorologa ali mora vsaj znati spremljati več vremenskih napovedi hkrati. Prepričan je, da delo krovca ne more biti dolgočasno, saj ena streha ni enaka drugi. Včasih pa pod staro streho naletijo tudi na kakšno presenečenje. Eno takšnih, ki se je zgodilo njegovemu očetu, nam je zaupal za konec. »Biti je moralo okrog leta 1960, ko je oče prekrival slamnato streho na hiši v Davči. Gospodar jih niti za hip ni spustil izpred oči. Šele ko so v nekem trenutku iz slame padle tri turške sablje, jim je bilo jasno, zakaj. Očitno je vedel, da mora biti pod streho nekaj skrito. Kasneje pa prav tako ni manjkalo zgodb, ko so pod strešniki naleteli na puške.« Sam doslej še ni imel takšne sreče.
Šola za krovce le še v Ljubljani in na Ptuju
V Sloveniji izobraževanje za krovce ponujata le še dve srednji šoli, ena je v Ljubljani in druga na Ptuju. V Šolskem centru Ptuj program klepar-krovec izvajajo pod okriljem srednje strojne šole. Ravnateljica Anja Jesenek Grašič pojasnjuje, da imajo trenutno v treh letnikih skupaj vpisanih osem dijakov, za prihodnje šolsko leto pa so za zdaj prijeli dve prijavi.
»Program izvajamo izključno v vajeniški obliki, v tesnem sodelovanju z delodajalci in gospodarstvom. Pomemben partner na tem področju je podjetje Kovinarstvo Bučar iz Maribora, kjer imamo trenutno v izobraževanje vključene štiri vajence. Žal že več let opažamo konstantno nizko zanimanje za ta program, čeprav gre za izrazito deficitaren poklic in so dijaki med izobraževanjem deležni vajeniške nagrade ter štipendije za deficitarne poklice. Tudi možnosti zaposlitve so zelo dobre – večina dijakov se zaposli takoj po koncu šolanja, mnogi pa se po nekaj letih odločijo tudi za samostojno podjetniško pot,« nam je pojasnila ravnateljica. Če je lahko zaskrbljena glede številnosti, pa ne more biti zaskrbljena glede znanja mladih krovcev. Na zadnjem državnem tekmovanju mladih kleparjev-krovcev so namreč njeni dijaki v hudi konkurenci priznanih krovskih podjetij osvojili odlično drugo mesto.
