Uporaba nove generacije zdravil za hujšanje in zdravljenje sladkorne bolezni iz skupine agonistov receptorjev GLP-1 strmo narašča. Skupaj z njo pa se v zdravniških ordinacijah in na spletnih forumih vse pogosteje pojavljajo poročila o neobičajnem stranskem učinku – o globoki čustveni otopelosti in izgubi motivacije, ki so jo uporabniki pogovorno poimenovali kar »ozempic osebnost«, poroča ameriški časnik Washington post.
Povpraševanje po zdravilnih substancah, kot sta semaglutid (ozempic) in tirzepatid, je posledica epidemije debelosti. Po statističnih podatkih se v Sloveniji z debelostjo spopada približno 20 odstotkov odraslih moških in 17 odstotkov žensk. V Združenih državah Amerike, kjer je uporaba teh zdravil najbolj množična, debelost prizadene skoraj 42 odstotkov splošne populacije.
Subtilni učinki
Posledično se širi uporaba omenjenega zdravila široke uporabe in zdaj se kažejo tudi subtilnejši psihološki učinki zdravil. Čeprav zgodnje klinične študije niso pokazale povečanega tveganja samomorilnih misli, obsežna marčevska raziskava v reviji The Lancet na vzorcu 95.000 ljudi pa je celo nakazala manjšo verjetnost za poslabšanje depresije in anksioznosti, vse več bolnikov poroča o stanju, znanem kot anhedonija, kar je nezmožnost doživljanja užitka.
Bolniki opisujejo stanje, v katerem vse v življenju postane preprosto brez strasti. Ne gre samo za izgubo zanimanja za hrano, kar je primarni cilj zdravila, temveč za otopel odziv na hobije, glasbo, naravo, druženje in celo spolnost.
Sistem za nagrajevanje
Znanstveniki odgovore iščejo v dopaminu, možganskem sistemu za nagrajevanje. Dr. Daniel Drucker, raziskovalec debelosti na inštitutu Lunenfeld-Tanenbaum v Torontu, je za omenjeni časnik pojasnil, da zdravila GLP-1 verjetno umirijo dele v možganih, povezane z užitkom. To pojasnjuje, zakaj zdravila uspešno utišajo nenehno razmišljanje o hrani in celo zmanjšajo željo po alkoholu in nikotinu. Pri nekaterih posameznikih in pri določenih odmerkih pa bi lahko ta učinek prešel v skrajnost in zadušil tudi druge poti nagrajevanja.
Nekatere študije nakazujejo tudi na to, da bi signal dopamina lahko postal hitrejši, kar pomeni, da možgani hitreje registrirajo zadovoljstvo in zato potrebujejo manj zunanjih dražljajev za občutek nagrade. Rezultat obeh mehanizmov je enak – zmanjšana želja po več.
Dosedanja klinična praksa kaže, da se pri večini pacientov čustveno stanje izboljša zgolj z zmanjšanjem odmerka zdravila.
Znanstveniki raziskave nadaljujejo.
