Če se na sončno nedeljsko jutro zapeljete po kakšni slovenski regionalni cesti, boste najbrž naleteli na prizor, ki bi bil še pred desetimi ali dvajsetimi leti skoraj nepredstavljiv. Ob čudovitih gozdovih in prostranih travnikih je pogosto slišati malce hipnotičen zvok, ki zveni nekako kot »sviš, sviš, sviš«. To je zvok karbonskih obročev, ki drvijo skozi zrak. Na cestah je na stotine kolesarjev, ki so na prvi pogled videti kot nekoliko retuširan Primož Roglič ali Tadej Pogačar in ki z vso športno resnostjo premagujejo klance in ravnine naše lepe dežele.
Slovenija je namreč na pragu nečesa velikega. Pa sploh ne gre samo za gostovanje evropskega prvenstva v cestnem kolesarstvu, ki bo od 2. do 7. oktobra in bo največji kolesarski dogodek pri nas doslej. Na splošno. V časnikih medtem beremo tudi o pogovorih, da bi se po naših slikovitih cestah zapeljala karavana mogočne dirke po Franciji. In če pomislimo še na vse večje število kolesarjev pri nas, se zdi, da je polovica Slovencev že na kolesu, druga polovica pa ravno ta trenutek stoji v vrsti pred lokalno kolesarsko trgovino in prodajalcu razlaga, da nujno potrebuje aerodinamičen okvir, čeprav vozi samo do sosednje vasi.
Zato smo se odločili, da si (v prenesenem pomenu, kajpak) nadenemo čelado, zapnemo tiste smešne čevlje, ki pri hoji zvenijo kot kopita, in nekoliko podrobneje pogledamo ta novodobni slovenski fenomen.
Vrhunski ambasadorji
Začeti moramo seveda tam, kjer se začne vsaka dobra slovenska pravljica, in sicer pri naših vrhunskih ambasadorjih. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta postala dežurna heroja in glavna krivca, da se je vrtenje pedalov iz obrobnega hobija peščice mazohistov spremenilo v nekakšno nacionalno religijo. Ko gledaš Pogačarja, kako tuje gorske prelaze premaguje z igrivostjo otroka na BMX, in Rogliča, nekdanjega smučarskega skakalca, ki bolečino prenaša z mirnostjo budističnega meniha, se zdi, da imamo Slovenci kolo preprosto vpisano v gene. Njuna prevlada na svetovnem odru je sprožila verižno reakcijo. Ko poteka velika dirka po Španiji, Italiji ali Franciji, se razprave v kavarnah sučejo v tonu taktičnih strokovnjakov kakšne velike profesionalne kolesarske ekipe. Nogomet je za trenutek pozabljen.
Da pa bi resnično razumeli to strast, smo se pogovarjali tudi z ljudmi, za katere je kolesarjenje skorajda življenjski slog. Vasja Gorjup, možakar v pozni mladosti, če tako opredelimo starost malce pred 50. letom, nam je ob skodelici močnega espresa – ki je mimogrede uradna pijača vsakega resnega kolesarja – zaupal, zakaj je sploh začel kolesariti in kaj ga pri tem tako neustavljivo privlači. »Začelo se je kot nujnost,« priznava, medtem ko si ogleduje praske na svoji že deseti čeladi. »Na kratko bi rekel, da zaradi zdravja. Torej med kolesarjenjem sklepi ne trpijo, ker je telo v sedečem položaju, in so, nasprotno od teka, s katerim sem se bolj ukvarjal pred tem, manj obremenjeni.« Na leto dandanes prekolesari kakšnih 12.000 kilometrov. »Poznam pa tudi take, ki jih naredijo 15.000 ali 20.000,« doda.
Kadar potuje po svetu, se pri letalskem prevozniku ne pozanima, koliko kilogramov ima lahko v potovalki, ampak na kakšen način in za kakšno ceno lahko s seboj vzame kolo. Kolesaril je po Latinski Ameriki, jugovzhodni Aziji in skoraj ni evropske države ali kotička v Sloveniji, kamor se ne bi odpravil na dveh kolesih.
Rekli bi lahko, da ga najbrž privlači tista prvinska svoboda. Na kolesu ni elektronske pošte, ni šefa, sta samo ti in cesta. Občutek vetra, ki hladi obraz, hitrost, ki jo ustvarjaš sam, in surova moč, ki jo na asfalt prenašaš zgolj z lastnim telesom. To je oblika gibalne meditacije.
Podobno, čeprav nekoliko bolj hedonistično zgodbo je z nami delil Peter (žal se z imenom in priimkom ni želel izpostaviti). Je moški v zgodnjih petdesetih, ki je pred kratkim sklenil, da je čas za nadgradnjo. Kupil si je pravo specialko, ultralahko karbonsko mojstrovino, ki na tehtnici pokaže manj kot povprečna domača mačka. Prizna, da je zanjo odštel zajeten kupček evrov, znesek, ki ga je pred soprogo pametno nekoliko zaokrožiti navzdol. Toda ko z vetrom v laseh premaguje kilometre, so finance hitro pozabljene. »Prej sem vozil staro, težko treking kolo. Bilo je, kot bi naokrog rinil nakupovalni voziček. Zdaj? Zdaj letim,« navdušeno razlaga. Resnično uživa v dolgih vožnjah. Odkriva kotičke Slovenije, za katere sploh ni vedel, da obstajajo.
Demografska širitev
Nemara še bolj zanimiva pa je demografska širitev, ki so jo omogočila električna kolesa. Ta brišejo generacijske in fizične meje. O tem nam je slikovito pripovedoval upokojenec, ki si je nedavno omislil vrhunsko električno kolo z močnim centralnim motorjem. Z iskro v očeh, ki bi mu jo zavidal marsikateri najstnik, nam je razlagal, da je to kolo zanj pravzaprav časovni stroj. »Poglejte, kolena niso več to, kar so bila, srce pa tudi zahteva svoj ritem. Včasih sem te klance prevozil na moč, potem pa dvajset let samo še z avtom,« se spominja. Zdaj lahko brez strahu spet vozi po zahtevnejših trasah. Električno kolo mu je vrnilo mladost, hribe pa znova spremenilo v brezmejni užitek, nam je pripovedoval.
Zakaj pa je Slovenija tako idealna za kolesarjenje? Odgovor je v našem izjemnem površju, ki se zdi, kot bi ga oblikoval strastni kolesar sam. Vse je na dosegu roke. V razmaku dveh ur vožnje lahko grizete kolena na alpskih prelazih z nakloni, ki spravljajo v jok, drvite skozi vinorodne griče Goriških brd in Jeruzalema ali pa po ravninah Prekmurja in krasnih obalnih poteh lovite sapo vse do morja. Vse to je obdano s kuliso, ki je na trenutke sumljivo popolna, kot iz skrbno retuširanega turističnega kataloga. Majhnost naše države je neverjetna prednost.
Da to ni zgolj naš romantični občutek, potrjuje statistika. Številke prodanih koles letijo v nebo, serviserji imajo ponekod čakalne vrste daljše kot specialisti v zdravstvu. Aplikacije, kot je Strava (družbeno omrežje, kjer kolesarji primerjajo svoje dosežke in si neusmiljeno kradejo virtualne krone na odsekih), kažejo, da so Slovenci med najbolj aktivnimi narodi v Evropi. Število prekolesarjenih kilometrov podira vse rekorde, lokalni vzponi pa so postali prava bojišča za desetinke sekunde.
Toda kot vsaka rožnata zgodba na tem svetu tudi slovenska kolesarska pravljica skriva kakšen trn. Temna plat tega buma je naraščajoče število nesreč. V letu 2025 je bilo 1364 prometnih nesreč z udeležbo kolesarjev, pri čemer so jih kolesarji povzročili dobro polovico. V prometnih nesrečah je takrat umrlo osem kolesarjev, kar je dvakrat več kot leto prej. Huje se je poškodovalo 238 kolesarjev.
Del odgovora, zakaj je tako, je verjetno mogoče najti v infrastrukturi, še posebej zunaj večjih mest, ki ni bila zgrajena za takšen naval dvokolesnikov. Več koles in več avtomobilov na pogosto ozkem in luknjastem asfaltu na žalost pomeni več živčnosti in trkov, kjer jo človeško telo, zaščiteno zgolj z nekaj milimetri polistirena na glavi in milimetrom lycre na telesu, v spopadu z dvotonsko pločevino vedno odnese dramatično slabše.
Značaj človeka
Stari kolesarski mački pravijo, da trud na kolesu pokaže pravi značaj človeka in predvsem to, kako v resnici spoštuje druge udeležence v prometu. Znoj in utrujenost odvržeta maske vljudnosti. Vendar bodimo pošteni: kolesarji so pogosto v precej manj zavidljivem položaju, kot se morda zdi na prvi pogled tistim, ki trobijo izza volanov udobnih SUV. Mnogi kolesarji bi si, verjemite, nadvse želeli voziti bolj ob skrajnem robu ceste, da bi omogočili varno in čim hitrejše prehitevanje nervoznim voznikom. Toda zaradi katastrofalnih robnikov, kjer je nemalokrat več naplavljenega peska, stekla in globokih lukenj kot gladkega asfalta, je vožnja povsem ob robu ponekod nevarna. Padec pri hitrosti 40 kilometrov na uro zaradi neoznačene luknje ni hec.
Ko smo Vasjo Gorjupa povprašali, kako sam gleda na ta včasih zelo napet odnos, je odgovoril nadvse premišljeno, brez nepotrebne jeze. Zaveda se, da so kolesarji v očeh nekaterih za volanom še vedno zgolj premikajoča se ovira na njihovi izjemno pomembni poti v službo ali v trgovino. »Saj razumem, ljudem se mudi, ceste so ozke. Ampak ne gre za boj za ozemlje,« poudarja. Meni, da se da z malo osnovne strpnosti, empatije in zdrave kmečke pameti na obeh straneh preživeti v popolnem sožitju. Kolesar, ki se umakne in spusti kolono naprej, in voznik, ki prehiti z varnostno razdaljo, sta zmagovalca dneva. Včasih tudi preprost nasmešek in dvig roke v zahvalo, ko te nekdo varno prehiti ali ti odstopi prednost, delata čudeže.
Toda ker smo nagnjeni k temu, da se radi vrtimo v mehurčku in se prepričujemo, da smo najboljši, včasih potrebujemo zunanji pogled, da bolje vidimo, kje smo in kam gremo. Tega nam v vse večji meri ponujajo gostje, kolesarski turisti, ki pridejo k nam od drugod. O tem smo podrobneje govorili z Janom Klavoro, strokovnjakom na področju kolesarskega turizma, ki ima stik prav s to strukturo gostov. Kot nam je razkril v pogovoru, nam tuji kolesarji nastavljajo pošteno ogledalo. Povratne informacije njihovih gostov – od Britancev do Nemcev in Američanov – so zgovorne.
Vrtenje pedalov
V čem smo nedvomno boljši od konkurence in kaj jih pušča odprtih ust? To so predvsem naša neverjetna, divja in neokrnjena narava, neverjetna raznolikost terena na tako majhnem območju in pristno gostoljubje. Gostje so osupli, ko lahko zjutraj pijejo kavo pod zasneženimi vrhovi, popoldne pa že kolesarijo med trtami z razgledom na Jadransko morje. Kje pa smo še vedno slabi in kje zaostajamo za recimo Avstrijo ali Italijo? Klavora ne olepšuje stvari. Gostje izjemno hitro opazijo pomanjkanje varno povezanih kolesarskih poti med regijami. Medtem ko so v mestih poti še nekako urejene, na podeželju kolesarja pogosto vržejo na milost in nemilost magistralki.
Imamo potencial, da postanemo najboljša butična kolesarska destinacija na svetu, vendar bo za to treba preiti od besed h gradnji dejanskega asfalta za kolesarje.
Kakor koli obrnemo to našo kolesarsko zgodbo, ostaja dejstvo, da kolesarjenje pri nas doživlja renesanso. Če smo včasih svetu s ponosom razlagali, da smo smučarska sila, da smo narod, ki se rodi na smučeh Elan in preživlja vikende v Kranjski Gori, lahko danes z enako mero ponosa rečemo, da so smuči zamenjale specialke, smučarske bunde pa aerodinamični dresi. Postali smo kolesarska velesila. Slovenci smo narod, ki gre naprej. In očitno gremo naprej najraje takrat, ko vmes še pošteno zavrtimo pedale.
