Sistem dolgotrajne oskrbe se v praksi spopada s številnimi ovirami, pri čemer mag. Irena Žagar, predsednica Srebrne niti, opozarja, da je uveljavljena ureditev izjemno rigidna in se prepočasi odziva na zaznane težave na terenu. Medtem ko potrebe po oskrbi zaradi hitrega staranja prebivalstva eksponentno rastejo, se ves državni aparat po njeni oceni premika prepočasi. »Na koncu ceno za takšen sistem plačujejo ljudje,« opozarja.
Informacijski mrk
Ena izmed največjih težav na terenu je vsesplošno pomanjkanje informacij, saj je novi sistem za uporabnike bistveno bolj zapleten kot prejšnji. V preteklosti so upravičenci prejemali enostaven dodatek za pomoč in postrežbo, danes pa se soočajo s petimi različnimi pravicami, pri čemer pogosto sploh ne vedo, kaj natančno lahko uveljavljajo. Neinformiranost gre, kot pravi sogovornica, celo tako daleč, da svojci starejšim odsvetujejo oddajo vloge za dolgotrajno oskrbo. Bojijo se namreč zaznambe na nepremičninah in tega, da bi morali dediči vračati sredstva državi. Irena Žagar te pomisleke ostro zavrača in ob tem pojasnjuje: »Kar ti da država, moraš pač vrniti, samo ne pri dolgotrajni oskrbi. Tukaj tega ni.«
Zmeda vlada tudi na področju e-oskrbe. Upravičenci po izdani odločbi pogosto ne vedo, da jo morajo sami posredovati Telekomu in z njim podpisati pogodbo, da bi bila storitev za njih brezplačna. »Pravico priznajo, potem pa upravičenci ne vedo, kako naprej,« poudarja predsednica Srebrne niti in pojasnjuje, da bi morale biti informacije veliko bolj dostopne ter da bi ljudje morali natančno vedeti, kam poslati dokumentacijo. Zaradi takšnih birokratskih zapletov ostaja po nekaterih informacijah okoli 2000 nevrnjenih odločb, kar vzbuja resno skrb, da bodo ti uporabniki z januarjem 2027 morda morali to storitev nepričakovano plačevati iz lastnega žepa.
Še posebej žgoč problem predstavljajo izjemno dolge čakalne dobe za obravnavo vlog na vstopnih točkah, pri čemer v negativnem smislu izstopa predvsem Ljubljana. Irena Žagar navaja konkreten in skrb vzbujajoč primer iz prestolnice: »Lani avgusta je bila dana vloga za oskrbovalca družinskega člana … Zgodba je bila končana šele letos junija. To pomeni, da je upravičenec na odločbo čakal skoraj celo leto.«
Največji udarec nove ureditve pa je datum začetka veljavnosti pravice. Po starem sistemu je dodatek za pomoč in postrežbo veljal za nazaj, torej od trenutka ugotovitve potrebe oziroma oddaje vloge. Po novem pa odločba velja šele od dneva njene izdaje naprej, čeprav zakon tega ne določa. To pomeni, da uporabniki zaradi dolgotrajnih zamud državnih institucij nepopravljivo izgubijo večmesečna sredstva.
Raje denarni prejemek
Zaradi hudega pomanjkanja kadra se številni starejši še vedno odločajo za denarni prejemek, saj jim izvajalci pomoči na domu preprosto ne morejo zagotoviti. Mnogi so prepuščeni sami sebi, še posebej tisti, ki ob sebi nimajo neformalnega oskrbovalca ali svojca, ki bi jim pomagal. V večjih mestih je kriza največja, saj je tam koncentracija prebivalstva večja, mnogi pa ostanejo sami v stanovanjih, medtem ko je v manjših, ruralnih okoljih medsebojna pomoč med ljudmi še nekoliko bolj prisotna.
Ob tem v Srebrni niti ugotavljajo izjemno slabo poznavanje storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti (SKOS). Ta pravica upravičencem ob denarnem prejemku omogoča obiske strokovnjakov, kot sta fizioterapevt in kineziolog, na domu. S tem pomagajo posameznikom pri ohranjanju ravnotežja in gibljivosti, kar lahko bistveno izboljša kvaliteto življenja. Kljub temu je uporabnikov zelo malo, tisti redki, ki jo izkoristijo, pa imajo zelo dobre izkušnje in pohvale.
Slabe kadrovske slike ne bodo rešili zgolj predlagani začasni dodatki k plači, na kar vztrajno opozarjajo v Srebrni niti, čeprav seveda to, da bodo zdravstveni delavci dobili 300 evrov, kot predvideva interventni zakon, pozdravljajo. A Irena Žagar poudarja tudi nepremišljenost politik glede tuje delovne sile, saj je jasno, da je domačih kadrov bistveno premalo in se za ta poklic ne odločajo. »Spremembe zakonodaje, ki zaostrujejo pogoje glede znanja slovenskega jezika in možnosti združevanja družin, bodo pritok nujno potrebnih delavcev iz tujine še dodatno otežile. S tem, ko otežujemo pogoje, se bo vse skupaj še poslabšalo,« brez olepševanja ocenjuje trenutne ukrepe.
Epidemija osamljenosti
Poleg izzivov fizične oskrbe postaja eden največjih in pogosto povsem spregledanih problemov starejših socialna izolacija. Irena Žagar pripoveduje o primeru 93-letne gospe, ki jo je nedavno spremljala k zdravniku. Ko ji je zdravnik dejal, da mora več govoriti in se pogovarjati z ljudmi, mu je obupana gospa odvrnila: »Ja, s kom naj pa govorim? S štirimi stenami?« Za blaženje te tihe, a uničujoče stiske Srebrna nit predlaga vzpostavitev širše mreže brezplačnih medgeneracijskih centrov, kamor bi starejši lahko prišli po informacije ali pa zgolj na kavo in klepet.
Čeprav civilna družba pozdravlja nekatere predlagane vladne ukrepe, kot je izenačitev plačil oskrbnin v domovih za starejše za vse stanovalce, pa ostajajo izrazito kritični do načina sprejemanja zakonskih sprememb. Opozarjajo, da je bil štiridnevni rok za javno posvetovanje ob predstavitvi interventnih popravkov absolutno prekratek za pripravo tehtnih pripomb in poglobljenih analiz. Kot sklene Irena Žagar, zgolj birokratsko popravljanje sistema »od vrha, brez izkušenj s terenom«, ne bo prineslo pravih rezultatov. Dokler odločevalci ne bodo dejansko prisluhnili tistim, ki zakonodajo izvajajo in živijo v praksi, bodo najranljivejši posamezniki še naprej plačevali ceno za slabo učinkovitost sistema dolgotrajne oskrbe.
