Kolesarjenje je pogosto predstavljeno kot idealna oblika prostočasne in vsakodnevne dejavnosti – in to povsem upravičeno. Gre za trajnostno obliko mobilnosti, ki ne onesnažuje okolja, zmanjšuje prometne zastoje in spodbuja zdrav način življenja. Slovenija, tudi domovina najboljših kolesarjev na svetu, postaja hitrorastoča kolesarska destinacija in gostiteljica vrhunskih tekmovanj. Zaradi razgibane pokrajine in naravnih danosti kar kliče po prostočasnem raziskovanju skritih kotičkov s kolesom.
Kolesarjenje je bilo od nekdaj »doma« v Sloveniji, pravo kolesarsko renesanso pa je prinesla pandemija covida-19. V času zaprtij in omejitev se je kolo izkazalo kot zanesljiv spremljevalec tistih, ki so pogrešali rekreacijo. Navdušenje nad premagovanjem razdalj s pedali – s pomočjo elektrike ali brez – ne pojenja niti po koncu pandemije. Tudi različne raziskave potovalnih navad kažejo enotno sliko: kjer obstaja ustrezna infrastruktura, se ljudje vse pogosteje odločajo za kolo.
Med različnimi pobudami za spodbujanje kolesarjenja velja omeniti aktualno nacionalno pobudo Polni zagona kolesarimo v službo, ki spodbuja kolesarjenja in spremembo vsakodnevnih potovalnih navad. Trajala bo še do konca maja, trenutno pa je v izzivu aktivnih 1555 kolesarjev, ki so skupaj prevozili že 129.512 kilometrov – toliko, kot če bi Slovenijo obkrožili po državni meji kar 94-krat – in prihranili 20.333 kilogramov ogljikovega dioksida, kolikor bi ga sicer v enem letu absorbiralo 406 dreves.
Temnejša plat kolesarske renesanse
Kolesarjenje si vsekakor zasluži podporo in pohvale. A kot pri vsaki zgodbi obstaja tudi druga plat. Manj prijeten vidik, o katerem redkeje govorimo, je povezan s prometno kulturo nekaterih kolesarjev, ki s svojim ravnanjem v prometu mečejo slabo luč na širšo kolesarsko skupnost.
Čeprav so kolesarji nedvomno ena izmed najranljivejših skupin v prometu in pogosto opozarjajo na nevarnosti, ki izhajajo iz neprevidnih voznikov in slabo vzdrževane infrastrukture, nanje vse pogosteje letijo tudi očitki drugih udeležencev v prometu.
Očitek o neupoštevanju CPP-pravil je eden pogosteje slišanih, celo od drugih kolesarjev. Zunaj mestnega okolja nekateri kolesarji vozijo po sredini ceste ali vzporedno v dvoje po cestah z nepreglednimi ovinki, kjer je verjetnost trčenja z avtom kljub vožnji po omejitvah večja, ne nakazujejo spremembe smeri, prehitro vozijo skozi naselja, ne uporabljajo kolesarskih stez in poti, kjer so te alternative na voljo, drvijo skozi naselja, kjer velja omejitev hitrosti …
V urbanih središčih kolesarji pogosto vozijo kar po pločnikih in na površinah, ki si jih delijo s pešci, hitrosti vožnje ne prilagodijo okoliščinam. Tudi tam, kjer je kolesarska infrastruktura dobro pripravljena, se nekateri kolesarijo malo po pločnikih, malo po cesti. Najdejo se tudi takšni, ki med kolesarjenjem po cesti zapeljejo kar skozi rdečo luč in ne vidijo potrebe, da bi se zaustavili pred prehodom za pešce. Posledično tudi kolesarji s selektivnim upoštevanjem pravil ogrožajo varnost pešcev, najranljivejših udeležencev v prometu. Kolesarji so zelo ranljiva in ogrožena skupina v prometu, kar pa ne pomeni, da jim na račun tega ni treba upoštevati cestnoprometnih pravil in šibkejših udeležencev v prometu.
Če se kolesarji pred (pre)agresivnimi vozniki umikajo na pločnike, kam naj se pred (pre)agresivnimi kolesarji umaknejo pešci?
Tri četrtine kolesarjev krši prometna pravila
Z razmahom kolesarjenja in prihodom novih oblik mikromobilnosti, kot so e-skiroji, so se pešci kot najpočasnejši in najšibkejši člani prometa znašli na repu prometne verige in omejeni na prostore, ki jim ga dovolijo drugi, močnejši udeleženci v prometu. To je razlog, zakaj v sicer vseobsegajočem vprašanju prometne varnosti v prispevku izpostavljamo odnos kolesarjev do pešcev in njihovem sobivanju (predvsem) v urbanih središčih.
Zanesljivih podatkov o objestnem vedenju kolesarjev, ki z neupoštevanjem pravil ogrožajo pešce (ali jim le grenijo življenje), ni. Zanesemo se lahko predvsem na anekdotična pričevanja, da očitki o neupoštevanju pravil CPP med kolesarji niso neumestni, pa pričajo ugotovitve agencije za varnost prometa (AVP), ki so jih leta 2022 pridobili z opazovanjem vedenja kolesarjev in niso spodbudne: skoraj tri četrtine kolesarjev krši prometna pravila, pri čemer resnejše prekrške stori približno četrtina. »Najpogostejše kršitve vključujejo neustrezno prečkanje cestišča, vožnjo v nasprotni smeri, vožnjo v rdečo luč, ogrožanje pešcev na pločnikih ter uporabo mobilnih telefonov med vožnjo.«
Lea Rikato Ružić iz Ljubljanske kolesarske mreže poudarja, da je potrebnih več podatkov za oceno resnosti problema kulture kolesarjev in kolesarjenja na pešconah ter drugih območjih z deljenimi in sorodnimi površinami. Po njenem mnenju gre za širši problem prometne (ne)kulture nasploh »in kazati s prstom samo na eno skupino ni produktivno, niti podprto s podatki«. Za izboljšanje stanja je ključno, če bi kolesarji imeli od pešcev jasno ločene in dovolj široke površine in dobre alternative vožnji skozi območja za pešce. Pomembno je tudi ozaveščanje vseh udeležencev – od najmlajših dalje. »Nadzor je smiseln na točkah, kjer dejansko nastajajo kritične in nevarne situacije. V izjemnih primerih v tujini kolesarjem tudi zaprejo določen del območja za pešce, toda samo v koničnih urah oziroma urah obratovanja trgovin in samo, če je na voljo vzporedna alternativa.«
V mreži verjamejo, da gre za manjšino kolesarjev, ki vozijo agresivno, kar potrjuje tudi dejstvo, da zelo malo poškodb oziroma smrti, ki bi jih kolesarji povzročili drugim, njihovo vedenje pa izvira iz enakega razloga kot pri nekaterih nestrpnih voznikov do kolesarjev in pešcev ali e-skiroistov do pešcev: porasta individualizma in ignoriranja šibkejših. To pa so v resnici družbeni problemi, v kateri se posamezniki požvižgajo na druge, še posebno ranljive, in kjer zmaga močnejši, ne glede na to, kako jasna so pravila.
Več kolesarjev, več nesreč
Večjo priljubljenost kolesarjenja spremlja večje število prometnih nesreč z udeležbo kolesarjev. Policijska statistika kaže, da se je število prometnih nesreč s kolesarji povečalo: leta 2020 jih je bilo 1300, leta 2023 že 1452. Lani so umrli štirje kolesarji, 244 jih je bilo huje poškodovanih. Za primerjavo: leta 2022 je v 1462 prometnih nesrečah z udeležbo kolesarjev enajst kolesarjev umrlo, 239 jih je bilo hudo telesno poškodovanih in 1039 lažje.
Letos so na agenciji za varnost prometa do 24. aprila zabeležili 159 prometnih nesreč z udeležbo kolesarja – na srečo smrtnih žrtev ni bilo, 34 kolesarjev se je pri tem huje poškodovalo, 104 pa lažje. Glavni vzroki za nesreče kolesarjev so po podatkih policije neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilna stran oziroma smer vožnje.
Če se je število smrtnih žrtev med kolesarji zmanjšalo, je na drugi strani med njimi še vedno veliko hujših telesnih poškodb. Na agenciji za varnost prometa opozarjajo, da kolesarji predstavljajo kar četrtino vseh huje poškodovanih v prometu. Predlagajo uvedbo osvežitvenih tečajev za kolesarje, ki bi vključevali prometna pravila, uporabo zaščitne opreme in ozaveščanje o nevarnostih (na primer uporaba mobilnih telefonov med vožnjo).
Kot že rečeno, s podatki o prehitri vožnji kolesarjev in nesrečah na skupnih površinah za pešce in kolesarje policija ne razpolaga, ker jih ne zbira v takšni obliki. Tudi ljubljansko mestno redarstvo ne vodi posebne evidence kazni za kolesarje na površinah za pešce, na ljubljanski mestni občini pa odgovarjajo, da mestno redarstvo skladno s kadrovskimi možnostmi opravlja nadzore nad kršitvami zakona o pravilih cestnega prometa, tudi v zvezi z vožnjo kolesarjev, in ob zaznavi morebitnih kršitev ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi.
Kaj zapisati ob zaključku? Kolesarjenje in z njim povezani projekti na lokalni in nacionalni ravni so v razcvetu – kar je pohvalno, saj je kljub napredku v zadnjih letih prostora za izboljšanja in nadgradnje kolesarske infrastrukture še veliko. Kljub temu ne gre spregledati dejstva, da del kolesarske skupnosti prilagaja prometna pravila svojim potrebam, kar ne pripomore k varnejšemu in prijetnejšemu sožitju v prometu. Kako vemo, da človek, ki morda na kolesu ignorira pravila, ne počne enako za volanom? Kultura vedenja v prometu velja za vse, ne glede na to, ali smo v vlogi voznika, kolesarja, voznika električnega skiroja, pešca, rolarja ali rolkarja. Za vse udeležence v prometu, tudi za kolesarje, pa velja, da je odgovornost na strani hitrih – kar pešci zagotovo niso.
