Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi po dolgih letih obljub in prelaganj končno prinesel dostojanstveno jesen življenja in učinkovito pomoč najranljivejšim, ob trku z realnostjo kaže resne pomanjkljivosti. V praksi se je nov sistem že v prvih mesecih delovanja znašel pred hudimi preizkušnjami in organizacijskimi ovirami. Ne le da so čakalne dobe za oceno upravičenosti v določenih regijah izjemno dolge, izvajalci na terenu in predstavniki institucij opozarjajo, da za nudenje pomoči preprosto ni dovolj usposobljenih ljudi, celoten aparat pa se duši v obsežni papirni dokumentaciji.
Država na opozorila odgovarja z interventnim zakonom, s katerim posega na področja, kjer so se pokazale največje težave. Cilj ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve je sistem čim hitreje prilagoditi, da bo bolj pravičen za uporabnike, bolj izvedljiv za izvajalce in predvsem manj administrativno obremenjujoč za zaposlene.
Kadra pa ni
Največja in najbolj nepremostljiva ovira pri uresničevanju zakonskih pravic ostaja akutno pomanjkanje zaposlenih. Čeprav nov sistem na papirju ponuja široko paleto različnih oblik pomoči, upravičenci na terenu pogosto ostanejo prepuščeni sami sebi. Blaž Kovač, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ne olepšuje kritičnega stanja na terenu. »V Sloveniji trenutno delujeta dva sistema, ki naj bi uporabnikom zagotavljala storitve na njihovem domu, in sicer pomoč na domu po zakonu o socialnem varstvu in dolgotrajna oskrba na domu po zakonu o socialnem varstvu (od junija 2025). Ocenjujemo, da za učinkovito delovanje obeh sistemov na trgu preprosto ni na voljo dovolj delavcev.« Ob tem izrecno opozarja, da je pomanjkanje zaposlenih trenutno najbolj pereče prav na področju dolgotrajne oskrbe na domu.
Nič bolj rožnata ni kadrovska slika v institucijah. Večina izvajalcev dolgotrajne oskrbe v instituciji se že vrsto let bori z globokim pomanjkanjem delavcev, ki ga po Kovačevih besedah rešujejo in blažijo s tujimi delavci, vključevanjem študentov, upokojencev ter predvsem z izjemno velikim angažmajem že obstoječega kadra. »Takšna dodatna obremenitev zaposlenih dolgoročno ni vzdržna,« poudarja in dodaja, da so zaposleni v domovih tudi vse starejši. To pomeni, da kadrovske razmere dodatno zaostrujejo množično upokojevanje, nadpovprečen delež delovnih invalidov ter vse večji delež zaposlenih, ki so dolgotrajno odsotni zaradi izgorelosti ali bolezni.
Kot odgovor na to poglobljeno krizo je ministrstvo v predlog interventnega zakona vključilo finančno spodbudo, in sicer začasni dodatek za zaposlene v višini 300 evrov. Na ministrstvu pojasnjujejo svojo odločitev: »Pomanjkanje kadra je ena največjih težav sistema, zato želimo z dodatkom narediti prvi konkreten korak k temu, da bo delo na področju dolgotrajne oskrbe privlačnejše in da bomo lažje zadržali obstoječe zaposlene.«
Čeprav izvajalci ta finančni obliž pozdravljajo, hkrati opozarjajo na njegovo omejenost in začasnost. Uvedbo dodatka v Skupnosti socialnih zavodov sicer ocenjujejo kot dobrodošel ukrep, ki bo prispeval k delni omilitvi hude kadrovske krize, a poudarjajo, da gre zgolj za začasno rešitev, ki hkrati niti ne vključuje zaposlenih v posebnih socialnovarstvenih zavodih. Kovač je glede prihodnosti jasen in odločen: »Za dolgoročno stabilnost in razvoj bodo nujni tudi celovitejši sistemski ukrepi, vključno z vzpostavitvijo ločenega plačnega stebra in sklenitvijo kolektivne pogodbe za področje dolgotrajne oskrbe ter vsaj 20-odstotnim dvigom plač – kar od oblasti zahtevamo že dolgo.«
Da samo 300 evrov ne bo dovolj, se zavedajo tudi na pristojnem ministrstvu. Priznavajo, da se s kadrovsko stisko ne morejo spopasti z enim samim ukrepom, ter napovedujejo, da bo dolgoročno nujno izboljšati pogoje dela, bistveno zmanjšati administrativne obremenitve, zagotoviti ustrezno vrednotenje skrbstvenega dela ter povečati splošno zanimanje za te specifične poklice.
Birokracija, ki ne služi nikomur
Poleg kadrov je prav zastarela in okorna administracija tista, ki nov sistem najbolj hromi, in to že na sami vstopni točki. Medtem ko bi morali strokovni delavci na centrih za socialno delo svoj dragoceni čas namenjati neposrednemu stiku z ljudmi, se utapljajo v papirjih in neskončnih obrazcih. Blaž Kovač pojasnjuje, da je sistem dolgotrajne oskrbe preveč administrativno obremenjen, obenem pa še vedno večinoma temelji na obsežni papirni dokumentaciji namesto na sodobnih in pretočnih elektronskih rešitvah. »To se kaže že pri uveljavljanju pravic do dolgotrajne oskrbe, kjer postopek oddaje vlog še vedno poteka izključno v papirni obliki, kar povečuje možnost človeških napak, na primer pri vnosu številke EMŠO ali drugih osebnih podatkov,« plastično opisuje vsakodnevne birokratske zaplete.
Pristojno ministrstvo odgovarja, da se dobro zavedajo administrativnih in organizacijskih obremenitev na vstopnih točkah, in priznava, da so bile te točke soočene z izjemno velikim številom vlog, sami postopki pa so zapleteni in vključujejo tudi pridobivanje podatkov iz različnih evidenc ter izvedbo terenske ocene upravičenosti. Zato z interventnim zakonom postopke poenostavljajo. Ob tem se zavedajo, da je položaj izjemno zahteven predvsem v osrednjeslovenski regiji, še posebej na CSD Ljubljana, kjer nastajajo dolgi zastoji. Država zato kratkoročno obljublja dodatno organizacijsko in kadrovsko podporo tam, kjer so obremenitve največje, ter prerazporejanje dela med posameznimi enotami.
Skupnost socialnih zavodov te napore in načrtovano debirokratizacijo dosledno zagovarja, a hkrati znova opozarja, da zgolj popravki niso dovolj. Opozarjajo, da sistem nujno potrebuje celovito informacijsko podporo na vseh ravneh, ne zgolj na vstopnih točkah centrov za socialno delo, saj bo brez ustrezne digitalizacije izjemno težko zagotoviti učinkovito, pregledno in predvsem dolgoročno vzdržno izvajanje storitev. Predlog interventnega zakona sicer odpravlja nekatere administrativne ovire, a kljub temu bo treba vprašanju administrativne učinkovitosti in uporabniške prijaznosti nameniti bistveno več pozornosti.
Čeprav vsi vpleteni deležniki in civilna družba načeloma podpirajo ter pozdravljajo nekatere hitre ukrepe države in ministrstva, ostaja na koncu izrazito grenak priokus predvsem zaradi načina in naglice pri sprejemanju krovne zakonodaje. Tako Srebrna nit kot Skupnost socialnih zavodov opozarjata na dejstvo, da je bil rok za oddajo kakršnih koli pripomb k najnovejšemu predlogu interventnega zakona zgolj tri oziroma štiri dni. To enotno ocenjujejo kot absolutno nesprejemljivo kratek in nerealen čas za oddajo kakovostnih, poglobljenih in tehtnih pripomb. Ministrstvo to javno upravičuje z nujnostjo interventnih ukrepov, ki da bodo hitro izboljšali nevzdržni položaj, ter ob tem trdno obljublja in zagotavlja, da bo pri pripravi dolgoročnih sistemskih rešitev za javno posvetovanje v prihodnje na voljo veliko več časa.
A dokler država ne bo dokončno rešila temeljnih sistemskih izzivov – vse od dolgotrajnih postopkov ocenjevanja do odprave papirne dokumentacije in zagotovitve tisočerih manjkajočih kadrov, ki jih danes fizično ni mogoče najti na trgu delovne sile –, bo za mnoge obupane posameznike dolgotrajna oskrba in pomoč žal zgolj mrtva črka na papirju.
