V Sloveniji imamo novo igro na srečo. Pod pokroviteljstvom države in z oprostitvijo plačevanja koncesijske dajatve jo prirejajo zdravstveni domovi. Reče se ji lov na zdravnika. O sreči oziroma privilegiju izbire osebnega zdravnika odločajo minute, na koncu celo sekunde pa tudi nekaj človekove trme in vztrajnosti. Pripravljen mora biti vstati sredi noči in nato dolge ure v vrsti, mrazu, vetru in dežju tvegati pljučnico. Njegova sreča je odvisna od nesreče drugega.
Dolge vrste čakajočih na novega osebnega zdravnika, ki so se v zadnjem času vile pred zdravstvenimi domovi v Kamniku, Borovnici, na Vrhniki in še kje, so se prejšnji teden ponovile v Cerknem. Pogled na vse te vrste doslej je bil nekaj najbolj nehumanega in nekaj najbolj ponižujočega do ljudi. »Žalostno, da bi se človek zjokal,« je dejal eden od čakajočih, ki se je v vrsto postavil prepozno. Kljub zatrjevanjem, da zakonodaja dovoljuje samo osebno izbiro osebnega zdravnika in da morajo imeti vsi enako možnost opredelitve, se je dogajalo ravno nasprotno.
Prizori so razgalili družbo, ki ne varuje najšibkejših. Do zdravnika so večinoma prišli tisti, ki so sposobni tudi po šest in več ur stati na nogah, brez pa ostali tisti, ki so bili preveč bolni, da bi se to igro lahko igrali. Tisti, ki nimajo avta, da bi se sredi noči pripeljali pred zdravstveni dom. Tisti, ki so bili prepošteni in naivno verjeli, da se bo boj za vpis začel ob 15. uri. Tisti, ki niso vešči uporabe spleta, da bi bili sploh obveščeni, da se odpira novi srečelov. Pretresljivo je bilo srečati starejšo gospo – bolele so jo noge in čas digitalizacije jo je prehitel –, ki je izgubljeno postavala pred zdravstvenim domom. Osebni zdravnik je zanjo sveta stvar. Ona pa je v tistem hipu ostala brez. Ker se ni pravočasno postavila v vrsto.
Da smo si na jasnem: imeti osebnega zdravnika ni privilegij, ampak ustavna pravica vsakega posameznika in te vrste se morajo končati danes. Tukaj ni prostora za prelaganje odgovornosti in še tako dobronamerne poteze civilne zaščite, ki postavlja šotore za čakajoče, ne morejo popraviti vtisa. Država, zavod za zdravstveno zavarovanje, lokalne skupnosti, zdravstveni domovi, zdravstvo in politika imajo čas natanko do upokojitve ali odhoda naslednjega zdravnika, da dokažejo svojo odgovornost in pokažejo spoštovanje do tistih, ki stojijo v vrstah. Kajti če se naslonimo na misel zastopnika pacientovih pravic Marjana Sušlja: imeti svojega zdravnika ne more biti stvar hazarda. Poslanstvo javnega zdravstva je, da je ljudem na voljo, ko ga potrebujejo.
