Do pacientov nedostojanstveni prizori izbire novega zdravnika, ki smo jih doslej spremljali v Borovnici, Kamniku in še kje, so po Sloveniji naredili nov krog. »To je ponižujoče do nas pacientov, grozljivo. Žalostno za zjokat, da je treba stati v vrsti, očitno tukaj še prespati. Hvala lepa za tak zakon,« je sredi prejšnjega tedna, ko se je v Cerknem bila bitka za mesta pri osebnem zdravniku, razmere komentiral Emil Pižmoht. Pred zdravstveni dom je prišel popoldne, ko naj bi nova zdravnica začela vpisovati paciente, a vseeno ekstremno prepozno. V tistem hipu je postal neopredeljeni pacient. Za privilegij osebnega zdravnika se je bilo treba postaviti v vrsto zgodaj zjutraj in na dežju ter v vetru čakati več ur. »Tukaj sem bil ob šestih zjutraj, imam številko dve. Osem mesecev sem že na bolniški, zdravnika potrebujem,« je Nenad Dakić razložil edino pot, ki te danes pripelje do opredeljenega pacienta.
Tudi Berta Štraus je bila pred vrati zdravstvenega doma okrog sedmih zjutraj. Le dan prej si je hudo poškodovala prst. »Že jutri bom spoznala novo zdravnico, saj moram priti na kontrolo. Zelo pomembno se mi zdi imeti zdravnika v domačem kraju,« je povedala.
V vrsti za zdravnika pred zdravstveno postajo v Cerknem so čakali domačini in obupani iskalci osebnega zdravnika tudi iz drugih slovenskih krajev. Med njimi tudi starejši, bolniki, v kaosu, dežju in mrazu z dežniki, palicami in stolčki. Mest za vse ni bilo dovolj – bitka je bila za okrog 900 ljudi vnaprej izgubljena. Dolgoletni zdravnik v Cerknem Đorđe Fenjveši se je dokončno upokojil, zdravnica, ki ga bo nadomestila, pa ne bo prevzela vseh njegovih 1389 pacientov, temveč zgolj 490. Imeti pravi listek z zaporedno številko za vpis k zdravniku je bilo podobno kot imeti zmagovalni listek na loteriji. Vmes so namreč zakrožili tudi nepravi listki, nekakšna samoorganizacija čakajočih, ki je na koncu povzročila nemalo zmede.
Dostop do zdravnika odvisen od mesta v vrsti
Tajda Razpet je bila ena zadnjih srečnic, ki se ji je še uspelo pravočasno postaviti v vrsto. »Pomembno se mi zdi imeti zdravnika doma, da je blizu, da hitro urediš bolniško odsotnost, če jo potrebuješ, si prihraniš pot. Morda si v domačem okolju pri zdravniku tudi bolje obravnavan, saj vseeno še vedno v manjših krajih velja tudi pomen skupnosti,« je v roki stiskala listek. Nekaterim domačinom, s katerimi smo govorili, pa se je čakanje v vrsti zdelo tako podcenjujoče, da so se raje odločili ostati brez osebnega zdravnika.
Za tiste, ki so ostali brez zdravnika, bodo v Zdravstvenem domu Idrija organizirali dodatno ambulanto za neopredeljene paciente. Delovala bo v Idriji, vanjo se ni mogoče vpisati vnaprej, pacienti se lahko nanjo obrnejo takrat, ko imajo zdravstvene težave in potrebujejo zdravstveno obravnavo.
Zgodba je podobna kot drugje po Sloveniji. Neposredni prenos bolnikov k novemu zdravniku ni mogoč, ljudje se morajo za novega opredeliti osebno in odločitev potrditi z lastnoročnim podpisom, kar v praksi pomeni, da morajo stati v vrsti tudi najbolj bolni in nemočni občani. Vsak poskus zdravstvenega doma, da bi izbiro zdravnika naredili bolj humano, je trčil ob zakonodajo, ki drugačne izbire zdravnika ne dovoljuje. Gre za sistemski problem, ki terja rešitve, pravi vršilka dolžnosti direktorice Zdravstvenega doma Idrija Branka Florjančič. »Že lani, ko smo imeli podobno zagato v Idriji, smo se pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pozanimali, ali bi lahko opredeljevanje izvedli kako drugače, ker se nam zdi nečloveško, da starejši ljudje, težko pokretni ali celo nepokretni stojijo v vrsti več ur. A pravila ZZZS so jasna. Pacient ima pravico do proste izbire osebnega zdravnika, opredeliti se mora osebno. Mi tako ne moremo reči, da imajo pacienti s takšnimi ali drugačnimi boleznimi prednost, saj bi s tem diskriminirali druge. Žal ne gre drugače kot po vrsti prihoda. Vse, kar smo lahko naredili, je bilo to, da smo skrajšali čakanje pacientov,« je pojasnila.
V prihodnje še slabše?
Pacienti na Cerkljanskem delijo usodo preostalih v bolj oddaljenih krajih. Zdravnikov na trgu delovne sile ni. Tudi upi, da bodo k nam prihajali zdravniki iz tujine, se sesuvajo v prah. V Idriji in Cerknem bi potrebovali najmanj tri zdravnike specialiste družinske medicine in vsaj toliko specialistov urgentne medicine, a v prihodnost zrejo z veliko mero negotovosti. »V zadnjih nekaj letih smo zaposlili več kot deset specializantov družinske medicine, žal se niso vsi odločili za delo v ambulantah družinske medicine, večina se odloči za delo s skrajšanim delovnim časom. V zadnjih nekaj letih se je upokojilo pet specialistov družinske medicine, spopadamo se tudi z odpovedmi, saj plača zdravnikov v javnem sektorju žal ni stimulativna za ohranitev tovrstnega kadra. Problem je tudi dostopnost do našega območja, naša oddaljenost od večjih središč … Bojimo se, da bi se lahko kadrovska slika ob preobremenjenosti zdravnikov v prihodnje še poslabšala,« so skupaj pojasnili v idrijskem zdravstvenem domu in obeh občinah – Idriji in Cerknem.
Zastopnika pacientovih pravic Marjana Sušlja se ob pogledu na vrste čakajočih na novega zdravnika poloti jeza, v čakajočih vidi ponižane ljudi. »Človek še nekako sprejme, da se ljudje tepejo v vrsti za to, da pridejo do najnovejšega telefona, ne morem pa sprejeti, da je treba stati v vrsti za ustavno zagotovljeno pravico, za nekaj tako osnovnega, kot je zdravnik. In če kaj, ne smemo pristati na to, da bi ti prizori postali stalnica, tega enostavno ne smemo sprejeti kot nekaj sprejemljivega,« pravi. Prepričan je, da do takšnih prizorov prihaja tudi zato, ker je vanje vpletenih več deležnikov, ki namesto iskanja rešitev zlahka prelagajo odgovornost drug na drugega, pri tem pa pozabljajo na tistega, ki čaka v vrsti.
Čarobne palice, s pomočjo katere se podobni prizori ne bi jutri ponovili še kje, nima. Zakon, ki velja sedaj, je bil pisan v nekih drugih časih, ko takšnih težav s pomanjkanjem zdravnikov še ni bilo. Prepričan pa je, da je mogoče že znotraj obstoječe zakonodaje prepisovanje pacientov k novemu zdravniku rešiti bolj dostojno in bolj prijazno za paciente, še posebej ko se k novemu zdravniku prenaša celoten program. »Ne želim si, da bi ob vsaki upokojitvi ali odhodu zdravnika imeli takšne ekscese. Tudi ko se prenaša manjši obseg programa, je mogoče s pravilno komunikacijo pacientom ponuditi bolj prijazen pristop. Nikjer v zakonodaji ne piše, da je treba priti v zdravstveni dom ta dan, ob tej in tej uri,« poudarja, da bi bilo to bolje izpeljati v daljšem časovnem obdobju, ne pa pod pritiskom ure, minut ali celo sekund. Hkrati razume, da je stiska ljudi brez osebnega zdravnika – v Sloveniji je teh trenutno okrog 140.000 – že tako velika, da izbira zdravnika postaja lov na glave.
Osebni zdravnik: nekaj, kar nam v tujini zavidajo
Poudari, da imamo v Sloveniji dober sistem osnovnega zdravstva, institut osebnega zdravnika je nekaj, kar nam mnoge druge države zavidajo. »Družinski zdravnik ima središčno vlogo v zdravstvenem sistemu, 60 odstotkov obiskov v zdravstvu se zgodi ravno pri družinskih zdravnikih. Ti omogočajo takojšnjo pomoč, zato morajo biti nekje blizu pacienta, in ne na drugem koncu Slovenije. Po drugi strani družinski zdravnik s svojim znanjem in celostnim vpogledom v zdravje pacienta odloča o nadaljnjem specialističnem zdravljenju, zato je pomembno, da pacienta dobro pozna,« razloži in s tem že deloma odgovori na vprašanje, ali pristati na to, da osebnih zdravnikov enostavno ne bo več in bomo vsi hodili v ambulante za neopredeljene. »To bi bil velik korak nazaj,« je jasen. Rešitev na dolgi rok tako vidi samo v odgovornem sodelovanju med zdravništvom, politiko in odločevalci ter njihovem zavedanju, da so skupaj dolžni poskrbeti za ljudi.
