Slovenke in Slovenci so razkropljeni po vsem planetu. Delček te množice, ki živi v tujini, že več kot desetletje redno predstavljamo v naši rubriki Slovenci po svetu. Nekateri so na tuje pred mnogimi desetletji odšli zaradi političnih ali ekonomskih razlogov, danes pa ljudi tja velikokrat porine želja po novi službi, druge zvabi čez mejo ljubezen, spet tretje zgolj iskanje samega sebe. Ocenjujejo, da živi zunaj naše države približno pol milijona ljudi slovenskega porekla. V zadnjem času se po uradnih podatkih odpravi živet v tuje kraje vsako leto približno 9000 Slovencev.
Ko Slovenci odidejo v tujino, s seboj ne odnesejo le kovčka in nekaj osebnih dokumentov. Odpeljejo tudi svoje navade, predstave o tem, kaj je normalno, in včasih tudi tisti skoraj pregovorni občutek, da je doma marsikaj narobe. Potem pa pride življenje. In z njim trenutki, ko človek v novi državi prvič plača vrtčevsko oskrbo, obišče zdravnika, dobi račun za elektriko ali pa ugotovi, da je vožnja z vlakom lahko povsem vsakdanja in dolgočasno zanesljiva stvar. Takrat se začnejo prave primerjave.
Prav zato so zgodbe Slovencev po svetu tako dragocene. Ne zato, ker bi nam prodajale idealizirano podobo tujine, ampak ker pogosto zelo hitro razbijejo naše stereotipe. Marsikdo iz Švice pripoveduje o visokih plačah, a tudi o cenah, ob katerih te zaboli glava. Tisti iz Skandinavije govorijo o zaupanju v sistem, a tudi o osamljenosti in hladnih medosebnih odnosih. Slovenci na Japonskem občudujejo izjemen red, varnost in spoštovanje pravil, a je tempo življenja tam tako intenziven, da ljudje redko zares odložijo delo in zadihajo. V Ameriki lahko hitro uspeš, a lahko prav tako hitro ostaneš brez zdravstvene in socialne varnosti, ki ju v Sloveniji pogosto jemljemo za samoumevni.
Ravno tu je največja vrednost teh zgodb. Ne učijo nas, da je Slovenija najboljša država na svetu. Tudi ne, da je najslabša. Učijo nas predvsem, da popolnih sistemov ni. Vsaka država nekaj ponuja in nekaj vzame. Nekje je življenje hitrejše, drugje varnejše. Nekje je več denarja, drugje več časa za človeka.
Slovenci, ki živijo v tujini, pogosto šele od daleč zares vidijo Slovenijo. Šele ko nekdo leta živi v milijonskem mestu, začne ceniti, da lahko doma v pol ure prideš iz centra Ljubljane do hribov ali morja. Šele ko se znajde v sistemu, kjer si le številka, začne drugače gledati na domačega zdravnika ali soseda, ki te pozdravi na ulici. Morda je to največji paradoks Slovencev po svetu. Oditi daleč, da bi lažje razumel, kaj pomeni dom. In mogoče je prav zato dobro prisluhniti njihovim zgodbam. Ker nam nastavijo ogledalo. Brez olepševanja, brez tarnanja, brez turističnih brošur. Samo življenje, takšno kot je.
