Ko je državni zbor sredi maja s tesno večino sprejel obsežen zakon o interventnih ukrepih, se je na prvi pogled zdelo, da gre za običajno zakonodajno dinamiko. Pod površjem pa je ta dogodek znova razgalil kronično bolezen našega političnega prostora. Zakon je bil sprejet po hitrem postopku, brez globlje razprave in sodelovanja širšega kroga udeleženih.
To je sodobna Slovenija v malem. Politični prostor je postal bojišče, kjer se ne razpravlja, temveč se zgolj napada. Politiki redko sploh še sedijo za isto mizo, državljani pa smo ujeti v ciklu, kjer glasujemo proti nekomu ali nečemu namesto za jasno, dolgoročno vizijo razvoja.
Vsakokratna oblast – ne glede na predznak – teži k temu, da vlada po svoje, medtem ko opozicija vsak ukrep razume kot grožnjo, ki jo je treba zrušiti na ulici ali z referendumskimi podpisi. Ko pa zakoni postanejo zgolj orožje za uveljavljanje trenutne premoči, država izgubi nujno predvidljivost. Proračunske ocene nihajo za milijardo evrov, gospodarstvo opozarja na normativni kaos, sindikati pa govorijo o razkroju socialne države.
Največja žrtev tega stanja je tisto, čemur strokovnjaki rečejo družbena pogodba. Volilci ne izbiramo več najboljših programov, pač pa izbiramo tiste, ki bodo najbolj učinkovito ustavili one druge.
Pa je bilo vedno tako? Naj si vsak ustvari svoje mnenje. Zanimiv pogled nam je ponudil pogovor z nekdanjo poslanko Vido Čadonič Špelič, ki je v poslanskih klopeh sedela v letih 1993 in 2022.
Seveda nihče ne pričakuje, da bosta leva in desna stran politike nenadoma postali zaveznici, vendar pa morajo obstajati minimalna pravila igre, ki ščitijo stabilnost države. Če želimo obrniti ta trend, so potrebni konkretni koraki. Trenutni sistem z volilnimi okraji krepi moč strankarskih central in s tem nagrajuje najbolj radikalne, poslušne glasove. Interventna zakonodaja bi morala biti rezervirana izključno za naravne nesreče ali izredne šoke. Ekonomsko-socialni svet pa ne sme biti politični okrasek, ki ga vlade obidejo, ko se jim zahoče.
Spremembe tudi niso vprašanje politične lepotne drže, temveč preživetja naroda. Predstavljajte si, kakšna bo Slovenija čez deset, dvajset let, če se bo ta spirala izključevanja nadaljevala. Ujeti bomo v stalni institucionalni krč. Predstavljajte si družbo, kjer se vsako leto zvrstijo trije ali štirje referendumi o osnovnih vprašanjih. Pomembne reforme bodo stale, ker bo vsaka nova vlada razveljavila vse od prejšnje. Mladi, siti ideološkega prepiha in nestabilnega okolja, bodo prihodnost gradili drugod.
Si resnično želimo takšne prihodnosti?
