Bil je eden tistih dopoldnevov v Novem mestu, ko se pod Marofom upočasni čas. Tam je priljubljeno sprehajališče, ki se dviga nad okljukom reke Krke in ponuja razgled na staro mestno jedro, je prostor miru, kjer vrvež ugasne in prepusti mesto tišini drevoredov. Tu, v tem mirnem zatočišču, daleč od utripajočih luči televizijskih kamer in zadušljivega zraka parlamentarnih dvoran, sva se srečala z Vido Čadonič Špelič. Je nekdanja poslanka, ki izžareva posebno vrsto avtoritete – ne tiste vsiljene, temveč takšne, ki zraste iz desetletij izkušenj, strokovnosti in neposrednega stika z realnostjo. Čeprav po zadnjih volitvah, ko je neusmiljena matematika volilnega sistema odločila drugače, ne sedi več v klopeh državnega zbora, je vendarle sogovornica, ki nam lahko odstre tančico skrivnosti: kako je videti delo poslanca, s čim se srečuje in kakšen je pogled iz prve roke na delovanje hrama demokracije.
V naši seriji prispevkov, v kateri smo že predstavili delo sodnice, kriminalistov, socialnih delavcev, se torej zdaj podajamo v poslanske klopi. Vida Čadonič Špelič je vanje sedla dvakrat. Prvič leta 1993, v prvem sklicu državnega zbora, in nato znova leta 2022. Ima torej edinstveni pogled in je tudi redka sogovornica, ki lahko primerja med seboj precej oddaljeni obdobji.
Zgodba, ki smo jo želeli skozi pogovor pripovedovati, torej ni zgolj osebna retrospektiva, pač pa je ogledalo slovenske demokracije, od njenih romantičnih, pionirskih začetkov do današnje krize politične kulture.
Resni, izobraženi posamezniki
Da bi bolje razumeli, kdo je Vida Čadonič Špelič in zakaj je njeno razumevanje politike takšno, kot je, se moramo vrniti na začetek, v čas, ko je Slovenija naredila prve samostojne korake. Vzdušje v državi je bilo prežeto z upanjem, ljudje so se zavedali zgodovinskega trenutka in so od politikov upravičeno pričakovali veliko. Pričakovali so resne, izobražene posameznike, ki so v svojem življenju in stroki že nekaj dosegli.
V tem brbotajočem loncu nove demokracije so nastale stranke, v politiko so vstopili novi ljudje. Kot se spominja sogovornica, se njena pot v visoko politiko ni začela s politično ambicijo, temveč s stroko. Takratni predsednik novomeških krščanskih demokratov jo je povabil k sodelovanju. Njena referenca ni bila strankarska izkaznica, temveč njeno delo: bila je terenska veterinarka, inšpektorica za Dolenjsko in Belo krajino, magistrica znanosti. Sledila je kandidatura v pretežno kmečkem delu takrat še ogromne novomeške občine, rezultat pa jo je uvrstil tik za Lojzeta Peterleta. Ko je ta prevzel ministrsko funkcijo v vladi Janeza Drnovška, je Vida Čadonič Špelič leta 1993 kot nadomestna poslanka prvič stopila v hram slovenske demokracije.
Biti poslanec, kot to razume sogovornica, ni zgolj vprašanje pritiskanja na gumbe po nareku vodje poslanske skupine, pač pa je predvsem vprašanje globoke zavezanosti ljudem, regiji in skupnemu dobremu. Ko poslanec prevzame funkcijo, se mora zavedati, da njegove odločitve vplivajo na življenje vseh ljudi, ne samo njegovih volilcev. »Vedno sem govorila, da sem najprej v službi Dolenjk in Dolenjcev, ko sem imela politično funkcijo, in šele potem stranke,« je pojasnila.
Seveda to ne pomeni, da se poslanec odreče strankarskim načelom – program krščanske demokracije je bil vedno njen temelj –, toda pri reševanju konkretnih problemov ideologija nima vedno prostora. To je demonstrirala ob vstopu v prvi sklic parlamenta. Novo mesto je potrebovalo novo porodnišnico. Na njen predlog so stopili skupaj, ne glede na politične barve uskladili finančne potrebe, z amandmajem pa so denar uspešno zagotovili. »Poslanec mora predstavljati potrebe svojega kraja,« poudarja.
Prav na tej točki najdeva eno najbolj bolečih razlik med tisto zrelo, čeprav še mlado politiko devetdesetih in današnjim stanjem. V zadnjem mandatu je kot poslanka NSi opazovala, kako se reševanje akutnih problemov v Novem mestu – od pereče romske problematike do nujne potrebe po dveh obvoznicah okoli mesta, kjer gost promet uničuje kakovost življenja – ni premaknilo nikamor. Njena opozorila so bila grobo zavrnjena. »To je zame nerazumljivo,« pravi. »Taka politika na dolgi rok nima prihodnosti, ker ko se pojavijo določeni problemi v kraju, ti problemi dejansko so problemi slehernega človeka, ni važno, koga je volil.«
Ciničen odnos
Slovenska javnost pogosto goji ciničen odnos do dela poslancev. Vzrok za to bržkone vsaj deloma tiči v televizijskih prenosih plenarnih zasedanj državnega zbora, kjer kamere pogosto lovijo napol prazno veliko dvorano. Hitra sodba, ki sledi, je predvidljiva: poslanci nič ne delajo. Toda naša sogovornica to iluzijo razbija. Delo v veliki dvorani je zgolj vrh ledene gore, zaključek dolgega procesa, kjer poslanec zgolj predstavi argumentirana stališča in pritisne na gumb.
Toda kje je preostala gora? »Delo poslanca se začne na terenu, v pogovorih z ljudmi, ki spregovorijo o svojih težavah. Delo pa je večji čas tudi za delovno mizo v pisarni.« pojasnjuje. Odgovorni poslanec bi moral za vsak člen zakona vedeti, kako bo vplival na ljudi. To pomeni ure in ure samotnega preučevanja gradiv v pisarni, branja zakonov od prvega do zadnjega člena, iskanja razlag in obračanja telefonov. »Tega v veliki dvorani enostavno ne moreš,« pravi, saj si tam zato, da poslušaš in razpravljaš na podlagi predhodnega dela.
Kadar zakonodaje ni povsem razumela – nihče ne more o vsem vedeti vsega –, ni oklevala, temveč je poklicala strokovnjake, predstavnike kmetijstva, na primer župane, podjetnike, direktorje …
Ključni del zakonodajnega procesa se tudi ne odvija pod sojem žarometov plenarne dvorane, temveč v poslanskih skupinah in na sejah delovnih teles. V poslanski skupini se usklajujejo mnenja in oblikujejo skupna stališča. Tu je imela Vida Čadonič Špelič predvsem na področju kmetijstva zaradi svoje strokovnosti veliko svobode, vendar opozarja, da usklajevanje ostaja nujno – več glav več ve. Vsak poslanec v skupini je imel določena področja, ki jih je spremljal.
V matičnih odborih pa nato poslanci slišijo obrazložitve vlade in, kar je še pomembneje, mnenja zainteresirane javnosti in stroke. Tam poslanec dobi vpogled, in če je odprtega duha, lahko svoje prvotno mnenje tudi spremeni in ga nato brani v svoji poslanski skupini.
Vendar pa se mehanizem, čeprav na papirju ostaja enak kot pred tridesetimi leti, v praksi kvari. Vida Čadonič Špelič opozarja na nesorazmerno uporabo skrajšanih in nujnih postopkov sprejemanja zakonov. Nekoč je veljalo pravilo, da so se zakoni na hitro spreminjali v izjemnih situacijah. Zdaj pa je ta izjema skorajda postala pravilo. Hitri postopki izključujejo resen dialog, onemogočajo široko javno razpravo in zmanjšujejo možnost strokovne presoje. »Zakone bi bilo treba večinoma vendarle spreminjati počasneje oziroma premišljeno, pri tem pa upoštevati poslovnik državnega zbora,« opozarja.
O politični kulturi
Še bolj kot procesne anomalije jo boli drastičen padec politične in osebne kulture. »Politika je dialog, je poslušanje, je usklajevanje mnenj, je iskanje najboljših rešitev,« definira bistvo poslanstva. Toda tega dialoga skorajda ni več. Pogosto ne preživi niti minimalno spoštovanje do sogovornika. Spominja se časa, ko se ob argumentiranju ni najprej gledalo na strankarsko izkaznico, temveč se je spoštovalo posameznika in njegovo strokovnost.
Danes je – takšen je vtis iz minulega mandata – politika prepredena s posmehom drugače mislečih, aroganco in gluho oblastjo, ki se obnaša, »kot da ji je bila dana država v last, ne samo v odgovorno upravljanje«. Ko zmanjka vsebine, pridejo na dan osebne diskreditacije in žalitve.
Iz izkušenj še pove, da je povsem legitimno in prav, da zainteresirane skupine politikom predstavijo svoje interese in poskušajo vplivati na zakonodajo, seveda pod pogojem, da gre za transparentno lobiranje. Vendar pri tem izpostavlja izjemno pomembno dolžnost poslanca. Ta mora znati prepoznati sogovornika. Ali ima pred seboj legitimnega predstavnika široke skupine ljudi ali pa nekoga, ki zastopa zgolj lastne, včasih prikrite koristi?
Slovenija se je, tako ugotavlja, znašla v nenavadni pasti. »Društvo lahko ustanovijo trije, a je samo eden aktiven, in potem je tisti zelo glasen in je videti, kot da predstavlja pol Slovenije,« opozarja sogovornica. To ustvarja lažno sliko javnega mnenja.
Sama je bila pri vabljenju v odbor v kmetijstvo vedno pozorna, da je dajala prednost zvezam, organizacijam, ki so sposobne združiti in uskladiti mnenja več društev in večjega števila ljudi. Poslanec mora znati ločiti zrnje od plev, kar od njega terja izobraženost oziroma široko razgledanost in pogum, da zavrne neargumentirane pritiske, ki bi koristili zgolj ozki skupini na račun dobrobiti drugih.
Njeno razumevanje demokracije terja globoko samorefleksijo tudi od državljanov. Kot dolgoletna opazovalka in udeleženka slovenskega političnega gledališča z grenkobo ugotavlja, da volilci premalo poznajo tiste, ki jih pošiljajo na odgovorna mesta. »Vsak državljan bi moral osebno poznati svojega poslanca. Moral bi ga vsaj enkrat slišati, srečati,« je prepričana.
Demokracija pomeni participacijo vseh, toda ta participacija terja napor. »Prvi pogoj za to je, da vsak človek najprej pri sebi razčisti, kaj bi rad,« poudarja. K temu sodi tudi odločitev posameznika, da nameni vsaj del svojega časa za premislek o skupnosti.
Njen nasvet nekomu, ki bi danes želel vstopiti v politiko, pa je strog in nepopustljiv. »Naj začne spremljati politiko in ob tem misliti s svojo glavo,« svetuje. Predvsem pa je politika poklic za »modre, izkušene ljudi«, ki so v življenju in svoji stroki že nekaj dosegli, naj bo to v tovarni, podjetništvu ali, kot rada ponosno reče zase, »v štali, kjer sem začela svojo strokovno pot«. Preden stopiš skozi vrata parlamenta v Šubičevi ulici, moraš namreč nujno pustiti zunaj »svoje osebne interese in želje, svoj ego« in se zavedati, da s teboj v parlament stopajo »potrebe in želje« vseh tistih, ki jih zastopaš.
