Ko sem v sedemdesetih in osemdesetih letih odraščal v Ljubljani, so bila poletja nekako srednjeevropsko predvidljiva in topla. Da, sonce je pripekalo in ulice so bile vroče, vendar me spomin ne vara. Živo srebro se takrat ni teden za tednom, skorajda brez premora, zajedalo globoko čez mejo 35 stopinj Celzija. Današnja poletja pa ne ponujajo več zgolj vročih dni, temveč vročinski pritisk, ki – bodimo iskreni – že precej spreminja naš vsakdan.
Pa vendar se podnebna amnezija še naprej bori za svoj prostor. Pred kratkim sem imel priložnost govoriti s sogovornikom, ki je z določeno mero samozadovoljnosti trdil, da so požari v naravi nekaj povsem običajnega. Po njegovem prepričanju gre zgolj za ciklične kaprice narave, češ, poleti je pač vedno bilo suho in vroče.
Toda takšna logika danes zveni precej zgrešeno. Pogled čez meje, proti Franciji in Španiji, razkriva povsem drugačno sliko. Tamkajšnji požari ne divjajo več v mejah tistega, kar smo nekoč sprejemali za obvladljivo ali normalno. Površine, ki jih je ognjena stihija spremenila v pepel, so naravnost gigantske, njihova frekvenca pa narašča s hitrostjo, ki prehiteva vse pretekle napovedi. To, kar kritični mediji danes povsem upravičeno in brez olepševanja označujejo za »podnebno krizo«, ni več teoretična grožnja iz poročil Združenih narodov. Je oprijemljiva nova podnebna realnost, ki trka na naša vrata.
Zato se naš najnovejši intervju z gasilskim strokovnjakom bere kot nujen opomnik, predvsem pa kot klic k pozornosti. Tudi Slovenija se mora soočiti z dejstvom, da pretekle strategije ne bodo zadostovale za prihodnje katastrofe. Pripravljenost ne sme biti več zgolj birokratska kljukica v državnih načrtih, temveč proces, ki predvideva najhujše, vključno s krizami, kjer se bosta hkrati prepletala ogenj in voda.
V tem novem svetu pa ima Slovenija nekaj, kar ji lahko zavidajo veliko večje in gospodarsko močnejše države. To je naš slovenski zlati zaklad: sistem prostovoljnega gasilstva. Ko odpovejo teorije in ko narava pokaže svojo brutalno moč, se obramba nas in našega okolja ne zanaša na kakšne drago plačane korporativne rešitve, ampak na neomajno solidarnost tisočev mož in žena, ki iz čistega altruizma tvegajo svoja življenja za skupnost. Ta unikatna mreža, stkana iz medsebojnega zaupanja in lokalnega znanja, je naša najmočnejša obramba tudi pred podnebnimi ekstremi.
Vendar zaklada ne moremo samo trošiti, kajne? Moramo ga negovati in varovati. Država in lokalne skupnosti morajo razumeti, da je vlaganje v opremo, izobraževanje in logistično podporo teh ljudi najboljša investicija v našo skupno prihodnost. Čas za lahkotno nostalgijo in sprenevedanje, da so poletja še vedno takšna kot nekoč, je nepreklicno potekel. Nova realnost zahteva odprte oči, resna sredstva in predvsem globoko spoštovanje do tistih, ki stojijo na prvi črti obrambe.
