Sedemdesetletni bralec Anton se je pred kratkim odpravil v trgovino in kupil nov mobilni telefon. Ne pametnega telefona, polnega zapletenih aplikacij, temveč aparat, ki je izrecno prilagojen in ga tržijo za starejše uporabnike. Pričakoval je velike tipke, glasno zvonjenje in preprosto uporabo. A ko je doma odprl škatlo in vzel v roke priloženo knjižico z navodili, je doživel šok. Črke so bile tako neizmerno majhne, da besedila ni in ni mogel prebrati. Da bi sploh ugotovil, kako aparat vklopiti, je moral iz predala vzeti bralno povečevalno steklo. Telefon za starejše z navodili, ki jih ciljna publika ne more prebrati? Zveni kot slaba šala, a je žal vsakdanja realnost številnih potrošnikov.
Da njegov primer še zdaleč ni osamljen, potrjuje Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Poudarja, da ne gre zgolj za občasne pritožbe, temveč za širši in sistemski problem dostopnosti informacij, ki ni omejen zgolj na starejše. »Pri tehničnih izdelkih so navodila pogosto napisana z zelo majhnimi črkami, nepregledno in v zapletenem jeziku,« opozarja. Dejstvo, da proizvajalec telefon oglašuje kot izdelek za starejše, nato pa priloži navodila s tako drobnim tiskom, da so neuporabna, je po njenih besedah svojevrsten paradoks.
Takšna praksa je v ostrem nasprotju z načelom dostopnosti in uporabnosti izdelka za skupino, ki ji je namenjen. »Informacije, ki je formalno zapisana, vendar je uporabnik zaradi njene nečitljivosti ne more prebrati, v praksi ne moremo sprejeti kot dostopno informacijo,« je kritična predsednica ZDUS. Starejši imajo enake potrošniške pravice kot vsi drugi in za varno ter samostojno uporabo izdelkov jim mora biti omogočen dejanski dostop do informacij.
Inšpektorji velikosti črk ne merijo
Kako je mogoče, da takšna navodila za uporabo sploh pridejo na prodajne police? Odgovor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije (TIRS) marsikoga preseneti. Zakonodaja za neživilske oziroma tehnične proizvode namreč sploh ne določa minimalne velikosti črk ali pisave, ki bi zagotavljala berljivost navodil. Prav tako ne obstaja splošno pravilo, po katerem bi majhna pisava sama po sebi pomenila kršitev predpisov.
Zakonodaja določa le to, da mora biti vsebina navodil za potrošnika »lahko razumljiva« in mu mora omogočati pravilno uporabo blaga. Inšpektorji izpolnjevanje te zahteve presojajo od primera do primera, predvsem z vidika splošnega razumevanja vsebine, pri čemer pa se sicer lahko upoštevajo tudi lastnosti povprečnega uporabnika – na primer pri namensko seniorskem proizvodu. Če navodilo ni lahko razumljivo, je za prekršek določena globa, a na inšpektoratu priznavajo, da s podatki o številu prijav izključno zaradi nečitljivosti oziroma velikosti pisave ne razpolagajo.
V Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) medtem prejemajo precej pritožb na to temo. Zato menijo, da bi bilo smiselno to področje jasneje urediti na zakonodajni ravni, saj trenutna splošna zahteva po čitljivosti pušča preveč prostora za različne razlage in potrošnikom ne daje jasnega odgovora, kdaj je besedilo že tako majhno, da ni več ustrezno. Vseeno pa ZPS bralcu in podobnim kupcem ponuja močno orodje: če se izdelek izrecno trži kot prilagojen starejšim, ključne funkcije pa so razložene v mikroskopskem tisku, bi potrošnik lahko uveljavljal neskladnost blaga, saj takšen izdelek z neustreznimi navodili ne izpolnjuje zakonskih oziroma pogodbenih zahtev. Evropska zakonodaja o dostopnosti sicer že opozarja, da morajo biti informacije predstavljene s pisavo ustrezne velikosti in ustreznim kontrastom, kar koristi ne le invalidom, temveč tudi starejšim osebam.
Ko droben tisk ogroža zdravje
Branje navodil za telefon je lahko zgolj frustrirajoče, dešifriranje drobnega tiska na prehrambnih izdelkih pa lahko postane smrtno nevarno. Podobno kot pri tehniki so namreč tudi pri živilih pomembne informacije pogosto težko berljive. V ZPS opozarjajo, da je velik del prostora na embalaži prepogosto namenjen tržnim sporočilom in slikam, medtem ko so ključne informacije, ki omogočajo varno izbiro, nagnetene na zadnjo stran. Pogosto so zapisane še v več jezikih hkrati, kar čitljivost dodatno zmanjša.
Nasprotno od tehnike so pravila pri hrani vsaj v teoriji nekoliko bolj stroga. Evropska zakonodaja določa, da mora biti na večini predpakiranih živil »srednji črkovni pas« velik najmanj 1,2 milimetra, pri manjših embalažah (katerih največja površina je manjša od 80 kvadratnih centimetrov) pa najmanj 0,9 milimetra. Na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) pojasnjujejo, da inšpektorji na terenu dejansko preverjajo velikost pisave z merjenjem. Zgovoren je podatek, da so v letu 2025 odvzeli 176 vzorcev živil ter ugotovili 6 primerov nečitljivih deklaracij in 9 primerov uporabe premajhne pisave. Kazni za pravne osebe v takih primerih sicer znašajo od 3000 do 15.000 evrov.
A problem se ne skriva le v milimetrih. Zakonodaja zahteva, da so obvezne informacije na dobro vidnem mestu in jasno čitljive, kar pomeni, da so pomembni tudi kontrast med besedilom in ozadjem, razmik med črkami ter barva pisave. Prav tu je po mnenju ZPS v praksi največ prostora za izboljšave, saj ti dejavniki niso določeni s konkretnimi številčnimi vrednostmi in so prepuščeni presoji nadzornega organa. Še posebej kritično je označevanje alergenov. Ti morajo biti na seznamu sestavin nujno posebej poudarjeni z vrsto pisave, ki se jasno razlikuje od preostalega besedila (denimo po slogu ali barvi ozadja), saj lahko spregledan alergen pri občutljivih povzroči resne zdravstvene posledice. Zaradi tega je preverjanje alergenov vedno ena izmed prednostnih nalog inšpektorjev pri pregledu deklaracij.
Ne sprijaznite se s »hieroglifi«!
Kaj torej preostane potrošnikom, ko na policah ali doma naletijo na takšne »hieroglife«? Dokler se pravila ne zaostrijo, si lahko pri presoji hranilne vrednosti živil pomagate z brezplačnimi aplikacijami, kot je Veš, kaj ješ?, pogosto pa ne preostane drugega kot uporaba pametnega telefona za fotografiranje in povečavo besedila.
A še pomembnejši je aktiven pristop. Zdenka Jan svetuje, naj uporabniki ne ugibajo in izdelka ne uporabljajo, če zaradi nerazumljivih navodil obstaja možnost, da bi ga uporabljali nepravilno ali nevarno. Najpomembnejše pa je, opozarja, da starejši takšnih težav ne sprejmejo kot nekaj, kar je pač »normalno zaradi njihovih let«. Od prodajalcev zahtevajte pomoč ali dostopnejšo različico navodil ter svojo pripombo pisno zabeležite. V primeru nečitljivih deklaracij pri živilih pa zadevo (koristno je priložiti tudi fotografijo in podatek o kraju nakupa) prijavite pristojnemu inšpektoratu ali upravi za varno hrano. Pravica do informiranosti je namreč osnovna pravica vsakega kupca in skrajni čas je, da jo proizvajalci prenehajo obravnavati kot test ostrine vida. ZDUS pa bo tudi v prihodnje opozarjal, da mora biti pri izdelkih in storitvah, namenjenih splošni populaciji, upoštevana tudi dejanska dostopnost informacij za starejše. To je vprašanje kakovosti potrošniške zaščite, a tudi spoštovanja starejših kot enakovrednih potrošnikov.
