Nujno potrebni zeleni prehod lahko poveča neenakost med ljudmi in ranljive skupine pahne v še večjo revščino, če ne bo zasnovan premišljeno in z občutkom za vse. Tako ugotavlja raziskovalka Foruma za enakopraven razvoj Ana Kalin. V raziskavi o energetski in prevozni revščini, ki so jo pripravili v okoljski organizaciji Focus, Forumu za enakopraven razvoj (FER) in Zavodu Sopotniki, se je namreč potrdilo, da vprašanja energije in mobilnosti še zdaleč niso samo tehnična, ampak v resnici zelo socialna. »Na papirju govorimo o cenah energije, infrastrukturi in prevoznih povezavah. V praksi pa o tem, ali si lahko ogreješ dom, ali sploh lahko prideš do službe, do zdravnika, ali tvoji otroci lahko obiskujejo zunajšolske aktivnosti,« pojasni sogovornica.
Kdaj lahko zeleni prehod prizadene najbolj ranljive? Predvsem takrat, ko ljudje v pisarnah ukrepe sprejemajo pod napačno predpostavko, da smo ljudje homogena skupnost in da smo enakost med spoloma že zdavnaj dosegli. Primer iz prakse: višji davek na okolju neprijazna goriva bo najmanj prizadel tiste, ki jih najbolj uporabljajo, najbolj pa ranljive ljudi na podeželju, kjer je lastništvo avtomobila stvar preživetja.
Energetska in prevozna revščina
V prvi tovrstni in tako obsežni študiji pri nas so se raziskovalke posebej posvetile vprašanju, ali energetska in prometna revščina enako prizadeneta oba spola in vse starostne skupine ter kako se povezujeta. Opravile so 13 poglobljenih pogovorov z ljudmi iz mesta in s podeželja, iz različnih regij, različnih starostnih skupin in zakonskega stanu. V širši kvantitativni raziskavi so dodatno zajele več kot 2000 prebivalcev Slovenije. Posebno pozornost so namenile samskim ženskam, mamam in očetom samohranilcem, vdovam, starejšim nad 75 let. Rezultati, ki so bili objavljeni minuli teden, so prvič tudi uradno potrdili tisto, na kar so mnogi opozarjali že dolgo: energetska in prevozna revščina sta v Sloveniji večrazsežna in tesno prepletena pojava, najbolj ranljive skupine pa so mladi, ženske, enostarševska gospodinjstva, samske starejše osebe, osebe z nizkimi prihodki in gospodinjstva na podeželju z omejenim dostopom do prevoza. Omeniti velja tudi regionalne razlike, ki niso zanemarljive: pri prevozni revščini izstopa Pomurje, pri dvojni revščini, torej kombinaciji energetske in prometne revščine, pa zlasti Zasavje.
»Pozimi imava 19 stopinj. Kadar naju zebe, sva oblečena v bunde,« je raziskovalkam pripovedoval starejši par s podeželja. »Če bi avtobus vozil bliže hiši, bi ga uporabljal. A v hribih to ni realno,« je potarnal upokojeni moški, ki je po infarktu ostal brez izpita za avto. »Ko smo kupovali drva, smo vse leto varčevali. Slabše smo jedli,« je svojo zgodbo povedala starejša ženska s podeželja.
»Tveganje revščine je na splošno najvišje pri ženskah,« prikima Ana Kalin, »v povprečju imajo nižje dohodke, pogosteje delajo v prekarnih oblikah zaposlitve in opravijo več neplačanega dela. Zaradi tega pogosteje živijo v energetsko neučinkovitih domovih in si težje privoščijo prenove. Hkrati pa zaradi skrbstvenih in gospodinjskih vlog več časa preživijo doma, kar pomeni večjo izpostavljenost mrazu, vlagi in plesni. To ima tudi zdravstvene posledice, na primer več dihalnih težav, več stresa, slabega počutja, tesnobnosti, depresije, osamljenosti, izključenosti …«
Energetska revščina torej ni samo mrzla soba, ampak njene posledice sežejo veliko dlje. V raziskavi so ugotovile, da se razlika med moškimi in ženskami kaže tudi v spoprijemanju z energetskimi izzivi. Ženske pogosteje kot moški ogrevajo samo del prostorov v stanovanju. Poleti redkeje uporabljajo klimo in si domove pogosteje hladijo z zatemnjevanjem oken. Pri težavah s plačevanjem položnic za nujne storitve v gospodinjstvu izstopajo očetje samohranilci, matere samohranilke, vdove in samske ženske. Največji razkorak med moškimi in ženskami pa se je pokazal pri vprašanju, ali si lahko privoščijo energetsko sanacijo hiše oziroma stanovanja. V raziskavi si tega ni moglo privoščiti dve tretjini žensk, medtem ko je bilo takšnih moških manj, dobra polovica.
Javni prevoz načrtovan za moške
Ana Kalin opozori na še eno težavo in svojevrsten paradoks: javne prevoze, ki jih pogosteje kot moški uporabljajo ženske. »Kdo največkrat pelje otroke v vrtec in na popoldanske dejavnosti, gre v trgovino, skrbi za starše? Ženske. Vsak dan tako opravijo več kratkih, povezanih poti, na primer dom–vrtec–šola–trgovina–skrb za starše pa spet šola–vrtec–dom. Prometni sistemi pa so še vedno večinoma zasnovani za eno pot: dom–služba–dom. Torej bolj za moške, ki pa jih, paradoksalno, manj uporabljajo kot ženske,« izpostavi sistem, ki poglablja neenakosti med spoloma.
Omeni tudi brezplačen javni prevoz za starejše, v osnovi super idejo, a le za tiste, ki živijo blizu avtobusnih postajališč. »Brez Sopotnikov ne bi mogla nič,« jim je pripovedovala upokojenka, ki ima do avtobusne postaje več kot kilometer poti. Podeželski intervjuvanci in intervjuvanke so mobilnost pogosto opisali kot težko, drago, omejeno ali povsem odvisno od drugih. Za mnoge je javni prevoz prepočasen, preredek, preveč oddaljen ali fizično nedostopen. Zaradi slabše dostopnosti različnih načinov prevoza se tako predvsem ženske pogosteje odpovedujejo izletom, obiskom prijateljev in sorodnikov, osebnim opravkom, občasnim nakupom in tudi obiskom zdravnika. »Če postajališče ni blizu, če povezave niso pogoste ali če pot traja predolgo, brezplačna vozovnica ne pomeni veliko,« poudari raziskovalka in omeni tudi navade, ki jih starejši težko spreminjajo. Če ženska ni imela izpita in jo je vse življenje prevažal mož, bo kot vdova na stara leta težko spreminjala navade in sedla na avtobus, ki ga prej ni nikoli uporabljala. »Odpira se torej vprašanje, ali ukrepi dosežejo ljudi, ki jih najbolj potrebujejo,« odpira Ana Kalin novo temo za raziskovanje.
Dvojna revščina
Posebno samske ženske, vdove in matere samohranilke se pogosteje soočajo s tako imenovano dvojno revščino, torej tveganjem, da so hkrati soočene tako z energetsko kot prevozno revščino. Po oceni raziskovalk je v Sloveniji dvojni revščini podvrženih približno 2,5 odstotka prebivalstva. Kljub temu je raziskovalko presenetila ugotovitev, da so ženske, predvsem starejše samske ženske in mame samohranilke, s svojim življenjem in življenjskimi razmerami bolj zadovoljne, čeprav pogosto v slabšem položaju od moških. Povedano preprosteje: nad svojo usodo ne tarnajo.
»Človeku se ob tem poraja vprašanje, ali je zadovoljstvo z življenjem sploh realen kazalnik dejanskih razmer ali gre tukaj bolj za neko prilagoditev žensk, ki so se bile zaradi družbenih pričakovanj tudi sicer vse življenje primorane prilagajati. Subjektivna ocena ugodja tako ni nujno zanesljiv kazalnik objektivne izpostavljenosti tveganju in temu psihološkemu vidiku bi bilo v prihodnje smotrno posvetiti več pozornosti. Le tako bomo stanje v družbi lahko razumeli in sprejeli ukrepe za večjo enakost,« je prepričana Ana Kalin, ki si želi, da bi rezultati njihove raziskave našli pot tudi do odločevalcev, ki bodo sprejemali pomembne odločitve glede zelenega prehoda.
