Razlogi, zakaj moramo na pot energetskega prehoda oziroma bi po njej morali že krepko korakati, so jasni. Energetski strokovnjak dr. Dejan Paravan pojasnjuje, da so podnebne spremembe, cenovna konkurenčnost oskrbe z energijo in čim večja neodvisnost oskrbe z energijo trije zelo jasni razlogi, zakaj potrebujemo spremembe. »Vse to nujno zahteva opuščanje rabe fosilnih goriv v energetiki, dekarbonizacijo in prehod k nizkoogljičnim virom energije. To pomeni, da bo prihodnja energetska mešanica proizvodnje električne energije zajemala klasične obnovljive vire energije, od proizvodnje v hidroelektrarnah do novih obnovljivih virov energije, predvsem sončnih elektrarn, drugih obnovljivih virov in nekaj tudi iz vetrnih elektrarn, odvisno od sprejemljivosti umeščanja v prostor,« pravi Paravan.
Po njegovem mnenju se bo v prihodnje z opuščanjem rabe fosilnih goriv struktura končne rabe energije premikala s fosilnih virov na električno energijo, zato bo poraba električne energije rasla, četudi bo skupna končna raba energije padala kot posledica elektrifikacije, predvsem zaradi boljših izkoristkov in ukrepov učinkovite rabe energije.
Ne gre vse po načrtih
Kljub našim prizadevanjem, željam in načrtom je dejstvo, da svet danes še vedno poganjajo predvsem fosilni viri energije. Navidezno hitra rast obnovljivih virov, predvsem vetra in sonca, je delež svetovne energije iz fosilnih goriv v četrt stoletja komaj opazno zmanjšala, saj so novi obnovljivi viri delež fosilnih goriv od leta 1997 do 2024 zmanjšali le za šest odstotkov.
»Skupaj z jedrsko in vodno energijo danes na planetu porabimo 15 odstotkov brezogljične energije. Preostalo so fosilni viri. V tem času se je letna poraba energije na planetu povečala s 100.000 TWh leta 1997 na okoli 170.000 TWh v letu 2024 (TWh pomeni teravatno uro, naša nuklearka letno proizvede 6 TWh elektrike, op. p.). Kljub podpisu kjotskega protokola davnega leta 1997, s katerim so se številne države sveta pod okriljem OZN zavezale k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Pri tem so velike upe polagale v vetrno in sončno energijo. A četrt stoletja kasneje so se letni izpusti CO2 na planetu povečali s 24 na rekordnih 41 milijard ton v letu 2024,« pojasnjuje fizik, prof. dr. Iztok Tiselj.
Spremembe potrebujemo, saj politične in vojaške napetosti vplivajo na celotno svetovno gospodarstvo. Vendar se premiki ne dogajajo tako hitro, kot bi si želeli. Se da na osnovi tega napovedati, kaj lahko pričakujemo naslednjega četrt stoletja? Tiselj pravi, da bi bilo boljše vprašanje, ali lahko računamo, da bomo do leta 2050 več kot polovico vse energije dobili iz obnovljivih virov in jedrskih elektrarn. »Želel bi si, da bi lahko odgovoril z da, saj se sam ukvarjam z jedrsko energijo in sem njen zagovornik, ampak v to pravzaprav ne verjamem. Razlogov za tako velik optimizem ne vidim, čeprav nekateri strokovnjaki verjamejo, da bodo leta 2050 fosilni viri že predstavljali manj kot pol porabe. Mislim, da bodo okoli leta 2050 fosilni viri še vedno glavni vir energije na planetu,« dodaja.
V preteklega četrt stoletja smo se naučili proizvajati poceni sončno in vetrno energijo, pogosto pa tudi beremo, da sta sonce in veter najcenejša vira elektrike. »To je res,« pravi Tiselj, »a kaj, ko ta elektrika nastaja takrat, ko to ustreza soncu in vetru, naša civilizacija pa si je v preteklem stoletju zgradila električni sistem z viri, ki proizvajajo elektriko takrat, ko jo potrebujemo.«
Premog, nafta in plin
Iztok Tiselj pojasnjuje, da je leta 2014 gledal statistične podatke in napovedal, da smo morda dosegli vrh porabe premoga na planetu. »Pa sem se zmotil, novi vrh smo dosegli v letih 2023 in 2024. Upam, da smo zdaj res na vrhu in da proizvodnje premoga na planetu ne bomo več povečevali. Tako pravijo tudi drugi strokovnjaki. Ampak enkrat sem se že zmotil. Vsekakor upadanje porabe premoga ne bo pretirano hitro.«
Tudi nafti se po njegovih besedah za prihodnost ni treba bati, saj poganja praktično ves transport na planetu. »Relativni delež se bo zmanjševal, absolutne načrpane količine pa verjetno ne,« pravi in dodaja, da postaja zemeljski plin vedno bolj pomemben, zato napoveduje rast njegove porabe. Predvsem v primeru, če bo hidravlično lomljenje delovalo tudi na drugih koncih sveta, ne samo v ZDA, bo postal do leta 2050 glavni vir energije.
Hidroelektrarnam Tiselj v prihodnosti napoveduje počasno rast, njihov relativni delež pri celotni proizvodnji električne energije pa bo padal. So pa hitro rast v zadnjih desetih, dvajsetih letih doživele sončne in vetrne elektrarne, a Tiselj opozarja, da njihov delež na more rasti v nebo. »Brez poceni tehnologij za shranjevanje elektrike je njun delež omejen. Potrebujemo črpalne hidroelektrarne, baterije. Kot medij za shranjevanje energije bi potrebovali vodik in sintetična goriva, a so cene teh medijev izjemno visoke. O vodiku iz elektrolize se pogovarjamo že deset ali dvajset let, pa je še vedno od dva- do trikrat dražji od vodika, ki ga na planetu v ogromnih količinah ustvarimo iz zemeljskega plina. Potrebujemo ogromne naložbe v nadgradnjo električnih omrežij,« dodaja.
Kitajski primer
Kitajsko smo še nedavno obravnavali kot eno okoljsko najbolj onesnaženih držav, za številna njihova mesta pa je bilo znano, da sonce nanje zaradi onesnaženega zraka le redkokdaj posije. Danes je drugače, Kitajska trenutno gradi 36 novih jedrskih reaktorjev, kar predstavlja več kot polovico vseh tovrstnih projektov na svetu. S 60 reaktorji, ki že obratujejo, je država letos po skupni nameščeni moči prehitela Francijo in se zavihtela na drugo mesto, tik za Združenimi državami Amerike.
Njihov energetski sistem bo v prihodnosti po napovedih analitikov skoraj neprepoznaven. Kitajska bo čez 20 let proizvedla največ energije iz jedrskih elektrarn na svetu. Strokovnjaki napovedujejo, da bo jedrska energija postala hrbtenica omrežja, ki bo zagotavljala konstantno moč, medtem ko bodo sončne in vetrne elektrarne, opremljene z gigantskimi sistemi za shranjevanje energije v obliki trdnih baterij in vodika, pokrivale večino dnevnih potreb.
Energija prihodnosti
Dejan Paravan pravi, da bo v prihodnje nujna tudi nadaljnja raba jedrske energije, kar se bo v Sloveniji odražalo z zelo verjetnim dodatnim podaljšanjem življenjske dobe obstoječe jedrske elektrarne v Krškem ter proizvodnjo iz novih jedrskih objektov. »Nujna bo čim manjša raba zemeljskega plina za proizvodnjo električne energije, vse pa je zelo odvisno od nadaljnjega razvoja tehnologij za sezonsko shranjevanje električne energije. Ker bo v omrežju vse več nestanovitnih obnovljivih virov energije, bo elektroenergetski sistem čez 20 ali 30 let močno decentraliziran in digitaliziran,« pojasnjuje Paravan.
Tudi številne napovedi predvidevajo, da bo v prihodnosti pomembno vlogo pri proizvodnji in stabilizaciji omrežja igrala jedrska energija. Omenjajo se mali modularni reaktorji, ki naj bi jih bilo mogoče hitro in varno namestiti v bližini industrijskih središč ali oddaljenih mest. Delovali pa naj bi kot varni in stalni viri energije, ki bi dopolnjevali nihajočo proizvodnjo iz obnovljivih virov. Nekateri napovedujejo tudi komercialno uporabo jedrske fuzije, procesa, ki poganja sonce in obljublja praktično neomejene količine čiste energije brez radioaktivnih odpadkov.
Vendar vodja podiplomskega študija jedrske tehnike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Iztok Tiselj ni tako optimističen. »Upam na rast, ampak prav pretirano hitra zagotovo ne bo in tudi kakšnega silno velikega deleža ne bo. Na zahodu smo v nekaj desetletjih pozabili, kako se gradijo jedrske elektrarne, in si postavili izjemno visoke ekološke zahteve, ki jih ne zahtevamo od nobenega drugega vira,« pojasnjuje.
Zeleni prehod je pred nami. Kako uspešni bomo, je težko napovedati, vendar pa razvoj tehnologije in svetovne investicije v obnovljive vire namigujejo, da bomo v prihodnjih dvajsetih letih naredili večji korak, kot smo ga v preteklega četrt stoletja.