Nogomet se igra za gledalce, ti pa so tudi tisti, ki dajejo dušo vsakemu velikemu dogodku. In na letošnjem svetovnem prvenstvu v Mehiki, Kanadi in ZDA si je tekme skupinskega dela tekmovanja, skupaj 72 njih, na stadionih v živo ogledalo že skupno 4.644.549 gledalcev, s čimer je bil še pred prvo tekmo izločilnih bojev postavljen rekord obiskanosti na svetovnih prvenstvih. Tudi tega so sicer doslej držale ZDA, saj si je leta 1994 tam tekme do letos v živo ogledalo največ ljudi – 3.587.538. In to kljub temu, da je takrat sodelovalo le 24 reprezentanc in je bilo skupno število tekem, vključno z izločilnimi, manjše: »le« 52 so jih odigrali.
Na naslednjih sedmih prvenstvih, do letošnjega, je bilo skupno, ob 32 sodelujočih reprezentancah, tekem po 64, a se po obisku vseeno nobeno ni približalo tistemu iz leta 1994, ki pa še naprej drži neki drug rekord – tistega po povprečni obiskanosti tekem. Ta je namreč znašala 68.991 gledalcev, letos pa v rednem delu tekmovanja 64.508 gledalcev. A ker so tekme izločilnih bojev na večji stadionih, je kaj možno, da bo do konca prvenstva padel tudi ta rekord. Bržkone pa so izboljšali še enega. Uradne statistike o prodaji hotdogov (žal) ne vodijo, a samo v skupinskem delu tekmovanja so jih prodali že več kot 300.000, ob tem pa so zabeležili tudi 2,8 milijona prodanih enot piva in skoraj milijon plastenk vode. In to kljub temu, da so bile cene marsikje astronomske – v Bostonu je denimo plastenka 6-decilitrske vode stala sedem dolarjev, pivo so računali med 16 in 19 dolarjev, v San Franciscu pa so bili še dražji, saj je pivo stalo 24,5 dolarja, koktajli pa od 21 do 37 dolarjev.
Plačali za vstopnice, dobili pa jih niso
Še bistveno višje so bile seveda cene vstopnic, o ekscesih katerih smo že pisali. Za osvežitev spomina: v redni prodaji so se za prvi krog tekmovanja gibale med 120 in 5000 dolarji, v poprodaji pa so bile še bistveno dražje. A še hujše od drage vstopnice s sekundarnih platform je draga vstopnica s sekundarnih platform, ki je naposled ne dobiš, ker ti jo prekličejo v zadnjem trenutku, potem ko si že porabil nekaj tisoč dolarjev, da si prispel na prizorišče, tam prespal, kaj popil in pojedel … Eden izmed osmoljencev je bil denimo Mehičan Sergio Enrique Alvarado Montalvo. Na platformi stubhub je za vstopnici za tekmo med Argentino in Avstrijo v Dallasu, s katerima je hotel presenetiti očeta, čigar življenjska želja je bila, da bi v živo na delu videl Lionela Messija, odštel 1700 dolarjev. Skupaj s stroški potovanja in hotela, ki so znašali skoraj 6000 dolarjev, je družino pripeljal pred vrata stadiona, a vstopiti niso mogli. Iz StubHuba so ga namreč le malo pred tem obvestili, da mu vstopnic, ki jih je kupil, ne morejo dostaviti. »Bil sem žalosten in razočaran ter poln besa in jeze. To je bila mešanica občutkov, ki jo je težko opisati,« je Montalvo povedal za BBC, potem ko je večer tekme z družino preživel v lokalni coni za navijače, namesto da bi si jo ogledali s tribun.
Podobno zgodbo je doživel Eben Pingree iz Bostona, čigar žena Caitlin je na stubhubu plačala 2800 dolarjev za vstopnici za tekmo med Škotsko in Haitijem, da bi presenetila enajstletnega sina Cola. A vstopnici sta »izginili« na dan tekme. »Organizator izleta nas je pustil pred stadionom, bližje pa nismo mogli. Moj sin je bil popolnoma uničen,« je povedal Pingree. No, do te mere, da sta že vložila tožbo proti StubHubu, pa je podobna izkušnja ujezila neimenovana navijača, ki v tožbi trdita, da sta plačala 1900 dolarjev za vstopnici, ki ju nikoli nista prejela. »Navijačem so lagali in ti so kupili vstopnice za svetovno prvenstvo za velike vsote denarja – le da bi utrpeli ogromne finančne izgube,« med drugim piše v tožbi.
Kocka na Times Squaru
Medtem ko so nekateri navijači za ogled tekem plačali velike vsote, pa so drugi za vse skupaj celo plačani. Resda ne za ogled na stadionih, pa vendarle. Kevin Akoto, kuhar s Floride, in Austin Franklin, vplivnež iz Philadelphie, sta bila namreč tista srečneža, ki so ju izbrali med tisoči kandidati za vlogo »glavnih opazovalcev svetovnega prvenstva« ameriške televizijske mreže Fox One. To pomeni, da si morata ogledati vse 104 tekme svetovnega prvenstva in ustvarjati vsebine za navijače, za nagrado pa bosta prejela vsak po 50.000 dolarjev. A najzanimivejše je nekaj drugega: njuna »pisarna«, v kateri gledata tekme in ustvarjata vsebine, je steklena kocka sredi newyorškega Times Squara, opremljena z udobnimi stoli, dvema velikima televizorjema in celo mizo za namizni nogomet. A kljub na videz sanjski nalogi oba priznavata, da vse skupaj ni tako lahko, kot se zdi. »Počasi sem že kar malce izčrpan,« je že prejšnji teden povedal Akoto, medtem ko je Franklin izkušnjo primerjal s poletnim taborom, kjer se dnevi začnejo mešati drug z drugim. »To je pravi maraton. Je relativno lahko delo, sedim na kavču in gledam nogomet, a je hkrati naporno. Ključno je poskrbeti, da dobim svojih osem ur spanja, kadar lahko,« pa je dodal Franklin.
Med najbolj nepozabnimi trenutki, ki sta jih doživela v prvem delu tekmovanja, sta izpostavila trenutek, ko je Lionel Messi podrl rekord po številu golov na svetovnih prvenstvih. To se je namreč zgodilo med tem, ko sta jedla argentinsko govedino z argentinskega žara. Med tekmami pa imata tudi sicer priložnost srečevati navijače z vsega sveta. »Nor del vsega skupaj je, kako pogosto pozabim, da sem pravzaprav v izložbi sredi Times Squara in da me ljudje opazujejo,« je še povedal Franklin.
New York, kjer bo, oziroma v njegovi neposredni bližini, 19. julija tudi finale, je tudi sicer postal pravo središče navijaške norije, Times Square pa se je spremenil v vsakodnevno zbirališče obiskovalcev prvenstva z vsega sveta. »Times Square je ikona mestnega življenja. Ima svetovni sloves kraja, ki ga je treba videti in doživeti. Težko si je predstavljati drug ameriški kraj, ki bi tako pritegnil svetovno pozornost,« je ob tem za AFP povedala Lynne Sagalyn, profesorica nepremičninske stroke na Univerzi Columbia. Torej bo kar prav, da so Američani za finale tokrat izbrali New York …
