Vprašanje se sprva zdi skoraj absurdno: koliko nevarnih kemikalij se skriva v povprečnem evropskem domu? Ko ga zastavimo Stine Müller, strokovnjakinji za kemikalije pri danski potrošniški organizaciji Forbrugerrådet Tænk, pa hitro postane jasno, da preprostega odgovora ni: »Če greste skozi različne prostore v hiši, boste v vsakem našli določene kemikalije, povezane s tem prostorom oziroma z izdelki, ki so v njem, ki so lahko problematične ali nezaželene. Ne morem pa povedati, koliko jih je.«
Če pogledamo okoli sebe, je kemikalij hitro več, kot bi si mislili. Začne se že v kuhinji – ne le pri živilih, ki jih uživamo, temveč tudi pri vsem, česar se hrana dotika: posodi, kuhinjskih pripomočkih, embalaži in drugih materialih, namenjenih stiku z živili. Tudi iz njih se lahko kemikalije sproščajo neposredno v hrano.
Potem stopimo v kopalnico, kjer so kozmetika, dišave in konzervansi, odpremo omaro z detergenti in sveže opranimi dišečimi oblačili ter se ozremo še po stanovanju: obkroženi smo s pohištvom, talnimi oblogami, elektronskimi napravami … Tudi predmeti, o katerih v tem kontekstu skoraj nikoli ne razmišljamo, lahko sproščajo kemikalije v zrak, te pa se lahko nalagajo v hišnem prahu, ki ga nato vdihavamo, opozarja strokovnjakinja.
A preprostih rešitev ni. Tudi če bi sledili seznamu nekaj najnevarnejših snovi, ki bi jih odstranili iz našega življenja, ne bi odpravili tveganja, ker je zelo težko določiti, katera je za nas najpomembnejša. Treba je razlikovati med nevarnostjo snovi – torej med tem, kako močan je njen škodljivi učinek – in našo dejansko izpostavljenostjo: tudi snov, ki sama po sebi ni zelo nevarna, lahko pomembno prispeva k tveganju, če smo ji izpostavljeni v velikih količinah ali pogosto.
Učinek koktajla
»Če snov ni zelo nevarna, vendar je naša izpostavljenost zelo velika, potem seveda še vedno prispeva k skupnemu tveganju. Zato je vse skupaj zelo zapleteno. Zelo težko je reči: 'Če se znebimo teh kemikalij, bomo varni.' Tega po mojem mnenju nihče ne more trditi z gotovostjo«, doda Stine Müller.
Poleg tega smo v vsakdanjem življenju izpostavljeni številnim nevarnim snovem hkrati. Gre za tako imenovani učinek koktajla, ko so številne kemikalije lahko posamezno prisotne v količinah, ki veljajo za varne, vendar se njihovi učinki lahko seštevajo oziroma medsebojno vplivajo ter predstavljajo tveganje.
Dodatna okoliščina, ki onemogoča jasen in nedvoumen odgovor, je tudi dejstvo, da znanje o učinkih posameznih kemikalij na naše zdravje in okolje šele postopoma dopolnjujemo, zato tudi raziskovalci še nimajo nujno vseh odgovorov. Znanost zato še ne more potegniti preproste ravne črte med izpostavljenostjo posameznim kemikalijam in konkretnimi zdravstvenimi posledicami pri ljudeh. A določeni vzorci so dovolj podobni, da jih ni mogoče preprosto prezreti. »Vidimo povezavo v tem, da so nekatere stvari, ki jih opažamo pri živalih, ko so izpostavljene kemikalijam, prisotne tudi pri ljudeh. Zato je zelo težko odmisliti, da ne obstaja neka povezava.«
Ali od potrošnikov pričakujemo preveč?
Ob poplavi opozoril o škodljivih kemikalijah, »večnih kemikalijah« in drugih tveganjih se lahko potrošnik hitro počuti nemočnega. Če se želi človek izogniti nepotrebni izpostavljenosti, lahko hitro dobi občutek, da mora pri vsakem izdelku najprej opraviti malo raziskovalno nalogo. »V idealnem svetu to vprašanje ne bi smelo biti skrb in odgovornost potrošnika,« je jasna sogovornica. Realnost, v kateri živimo, pa je žal nekoliko drugačna. Med tem, kar danes določajo predpisi, in vsem znanjem, ki ga imamo o kemikalijah, namreč še vedno zeva globoka vrzel. Zato, hočeš nočeš, del odgovornosti vseeno pristane na ramenih posameznika.
Kaj torej lahko stori potrošnik, ki želi pri nakupovanju živilskih in drugih izdelkov ravnati preudarno? Predvsem naj se ne ujame v past razmišljanja o vsakem izdelku posebej. »Res ne bi smeli biti zaskrbljeni zaradi posameznih izdelkov. Če boste razmišljali o vsakem posebej, bo življenje zelo težko.« Bolj smiselno je pogledati širšo sliko – koliko in kako pogosto smo različnim kemikalijam izpostavljeni skozi vsakdan, tudi v tako imenovanem učinku koktajla.
Nekaj preprostih navad lahko pri tem vendarle pomaga. Stanovanje je dobro večkrat prezračiti, saj tako zmanjšamo koncentracijo različnih snovi v notranjem zraku. Koristno je tudi redno čiščenje površin, saj je hišni prah lahko pomemben prenašalec kemičnih ostankov – manj ko ga je, manjša je tudi naša izpostavljenost. Pri izdelkih za osebno nego in gospodinjstvo sogovornica svetuje zmernost pri uporabi odišavljenih izdelkov. Težava ni nujno ena sama kapljica parfuma, temveč se lahko dišave začnejo kopičiti, ko jih uporabljamo v detergentih, šamponih, kremah, osvežilcih zraka in še marsičem.
Če si to lahko privoščimo, lahko izbiramo tudi ekološko pridelano hrano, pri kateri je izpostavljenost ostankom pesticidov praviloma manjša. Pomaga lahko tudi preprosto pravilo pri nakupovanju: kadar je mogoče, izberimo izdelke, katerih kakovost, varnost, sestavo ali čistost je preveril neodvisen laboratorij ali organizacija.
Takšni ukrepi posamezniku dajo občutek, da vendarle ni povsem brez vpliva. »Namesto občutka skrbi, takrat, ko ne veste, kaj narediti, lahko dejansko nekaj storite. Tudi če gre samo za majhne stvari, je to lahko včasih olajšanje.«
Pomembni sta tudi izobraževanje in ozaveščanje potrošnikov, saj sami predpisi niso dovolj. »Ko bo ureditev dovolj dobra, ju morda ne bomo več potrebovali v tolikšni meri.« Čudežnih rešitev ni, toda bolj ko potrošnik razume, kaj kupuje in kakšna so tveganja, manj je prepuščen naključju.
Ne gre torej le za to, kaj imamo doma, temveč tudi za signale, ki jih s svojimi nakupnimi odločitvami pošiljamo trgu. »Mi smo tisti, ki lahko vplivamo na izdelke in trg. S svojim denarjem, s svojimi izbirami,« poudarja Stine Müller.
Manjkajoči člen: odgovornost podjetij
Ob tem opozarja, da odgovornosti nikakor ne bi smeli prevaliti le na potrošnike, saj so pomemben del zgodbe tudi podjetja. Izpolnjevanje zakonskih zahtev bi moralo biti po njenem mnenju zgolj izhodišče, podjetja pa bi morala upoštevati tudi nova znanstvena spoznanja, četudi ta še niso vključena v predpise.
Če za evropska podjetja veljajo določene – četudi ne idealne – zakonske obveznosti, so poseben izziv velike spletne platforme, kot sta Shein in Amazon, prek katerih se evropskim potrošnikom prodajajo tudi izdelki prodajalcev iz tretjih držav. Prav tu se hitro pokažejo luknje v sistemu. »Niso zavezani k temu, da bi bili njihovi izdelki skladni z evropsko zakonodajo,« pojasnjuje strokovnjakinja. »Ko testiramo te izdelke, v njih najdemo kemikalije, ki so v Evropi prepovedane – na primer ftalate. In ker je za izdelek pravno odgovoren prodajalec, ki je denimo na Kitajskem, ga evropski inšpektorji ne morejo kaznovati.«
Zato bi bilo treba odgovornost prenesti tudi na same platforme: če omogočajo prodajo izdelkov evropskim potrošnikom, bi morale prevzeti tudi pravno odgovornost za njihovo skladnost z evropskimi pravili. »Verjetno to čez noč ne bi ustavilo uvoza nevarnih kemikalij. A vsaj mogoče bi jih bilo kaznovati, kar bi bil korak naprej.« Zanimivo je, da se glede tega strinjajo tako potrošniške organizacije kot evropska industrija, čeprav se njihovi pogledi na urejanje področja nevarnih kemikalij pogosto razhajajo.
