V Sloveniji smo prvič dobili oprijemljive podatke o veliki količini igrač, ki jih zavržemo, igračah kot odpadku in njihovi kratki življenjski dobi. Številke bodo marsikoga negativno presenetile. Vsako leto samo v Sloveniji zavržemo okoli 881 ton igrač, vsako gospodinjstvo jih ima okoli 40, več ko imamo igrač, manj jih uporabljamo, kar 82,6 odstotka ljudi pa uporablja največ polovico igrač. Glavni razlog za to je prav prevelika izbira oziroma preveč igrač. Projekt in raziskava 5 minut veselja, ki so jo Ekologi brez meja izvedli v preteklem letu, sta pokazala še eno pomembno stvar, da je zanimanje med potrošniki za uporabo in nakup rabljenih igrač majhno.
Trg igrač narašča
Kako torej doseči večje kroženje igrač in sistemsko urediti ta spregledani odpadkovni tok? Kako spremeniti navade ljudi, da ne bodo nenehno kupovali velikih količin poceni igrač ter bodo raje posegli po manj, a zato bolj kakovostnih igračah ali še raje, po igračah iz druge roke?
Ne glede na to, da smo ljudje vse bolj ozaveščeni, proizvodnja igrač v svetu narašča, svetovni trg igrač je leta 2024 dosegel približno 111,8 milijarde dolarjev, medtem ko je bil evropski trg leto prej ocenjen na 26,4 milijarde dolarjev.
»Premalo je krožnega sistema, premalo uporabnih igrač in preveč nekakovostnih in neustreznih. Evropski sistem Safety Gate, ki spremlja ustreznost neživilskih proizvodov, pokaže, da so igrače v zadnjih 22 letih vedno v vrhu nevarnih izdelkov na evropskem trgu, takoj za kozmetiko. A kam sploh gredo igrače, ki niso dovolj varne? V uničenje, na črni trg? Prav zato je pomembno, da kupujemo igrače tam, kjer je preverjeno. Pri proizvodnji igrače pa bi se moral upoštevati tako okoljski, družbeni kot ekonomski vidik ter gledati cikel življenjske dobe igrače,« je poudarila Klavdija Höfler, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za razvoj igrač.
Segment igrač, zanimivo, poganja tudi vse večje povpraševanje odraslih, v ZDA tako imenovani kidults (odrasli, ki uživajo v dejavnostih, namenjenih za otroke) predstavljajo že približno četrtino prodaje igrač, prodaja igrač za odrasle pa je v prvi polovici leta 2025 medletno narasla za 18 odstotkov. Čeprav imajo igrače pomembno vlogo pri otrokovem razvoju in socializaciji, gre za materialno intenzivno potrošnjo. Iz plastike je izdelanih približno 90 odstotkov vseh igrač, ki jih je težko reciklirati. Toda igrače sestavljajo tudi drugi različni materiali, elektronika, baterije in druge komponente, ki jih je težko ločiti, gre torej za zelo kompleksen odpadek za ravnanje in recikliranje. Kar 80 odstotkov igrač lahko zato konča na odlagališčih, v sežigu ali celo v naravi.
5 minut veselja
V raziskavi Ekologov brez meja je sodelovalo več kot tisoč gospodinjstev, poleg njih tudi organizacije ponovne uporabe, izposojevalci igrač in komunalna podjetja. Kot je poudarila predsednica Ekologov brez meja, Katja Sreš, pa se na sodelovanje v raziskavi ni odzval noben proizvajalec ali trgovec igrač pri nas.
Zanimive so bile predvsem ugotovitve na področju ponovne uporabe, ki so pokazale, da je zanimanje za rabljene igrače pri nas majhno. Čeprav skoraj tri četrtine vprašanih odvečne igrače podari ali prijateljem ali sorodnikom, pogosto jih predajo tudi dobrodelnim organizacijam in socialnim podjetjem, 57,3 odstotka sodelujočih nikoli ne kupi rabljenih igrač. Samo trije odstotki pa kupijo rabljene igrače pogosto.
Podobno tudi izposoja ostaja slabo izkoriščena. Nikoli je ne uporablja 45,2 odstotka ljudi, dodatnih 20,9 odstotka pa za to možnost sploh ni vedelo. Na drugi strani tudi organizacije ponovne uporabe potrjujejo, da igrač v njihovih centrih ne primanjkuje, glavne ovire so majhno povpraševanje potrošnikov, omejen prostor za skladiščenje, stanje in nepopolnost prejetih igrač, stroški čiščenja in priprave.
Še večja vrzel pa se pokaže ob koncu življenjske dobe, 43,6 odstotka sodelujočih ne ve, kam pravilno odložiti odpadno igračo, komunalna podjetja pa ocenjujejo, da igrače večinoma končajo med mešanimi oziroma kosovnimi odpadki. »V Sloveniji sploh ne spremljamo igrač kot odpadnega toka, zato tudi nimamo celovitih podatkov o njihovih količinah,« je poudarila Katja Sreš.
Rabljeno ali novo
Ko postane igrača odpadek, je zanjo že prepozno, umazana je, uničena, poškodovana. Komunalna podjetja jo dobijo tik pred zabojnikom, ko je že izgubljena, pravi Maja Rozman iz Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije, ki združuje 98 odstotkov vseh komunalnih podjetij.
»Ko sem različna komunalna podjetja povprašala o igračah kot odpadkih, je bil njihov prvi odziv: samo ne sprašujte nas po igračah. Teh podatkov nimamo. So pa povedali, da se od uvedbe uredbe o obveznem ločevanju tekstila znajdejo tam tudi plišaste igrače, a je največji problem njihova higiena,« je pojasnila Maja Rozman.
Plišaste igrače, če so čiste, sodijo v zabojnik za odpadni tekstil, če so umazane in poškodovane, da so neprimerne za predelavo, pa v zabojnik za mešane odpadke. Enako kot večina plastičnih igrač, ki jih ljudje napačno odvržejo v rumeni zabojnik za embalažo. Večje plastične igrače, kot so tobogani ali tovornjaki, je treba odpeljati v zbirne centre med kosovne odpadke, elektronske igrače pa v zbiralnike za elektronske odpadke, potem ko iz njih odstranimo baterije. Za lažje ločevanje na spletni strani zbornice deluje tudi okoljska UI-asistentka Živa.
V Sloveniji deluje tudi več centrov ponovne uporabe, izposojevalnic igrač, a ti so večinoma lokalni, projektni in tudi premalo poznani med javnostjo. Maja Rozman se sprašuje, ali je potrošniška kultura ponovne uporabe pri nas sploh dovolj razvita. »Komunalna podjetja si želijo takih pobud in zgodb, da bi igrače 'ulovili' prej, ne šele pred zabojnikom, ko so že izgubljene. Infrastruktura za to namreč obstaja.«
Ponekod sicer že razmišljajo o zbiralnicah za igrače in ekoloških otokih, nekateri sodelujejo s centri ponovne uporabe ali izmenjevalnicami. Kot pravi Maja Rozman, pa je vedno najbolj učinkovito, če ljudem pokažejo, kaj dejansko nastane iz ločeno zbranih odpadkov.
Marin Zver je projektni vodja v Okoljskem raziskovalnem zavodu, mednarodni koordinator pri Centru ponovne uporabe, ki dobro pozna krožno gospodarstvo in razloge, da ponovna uporaba ni bolj razširjena med potrošniki. »Lahko imamo halo igrač, a če jih nihče ne bo kupil, je slabše, kot če ne naredimo ničesar. Zakaj? Ker imamo stroške s tem, da jih pregledamo, preverimo in sčistimo. Če jih ne prodamo, nam ostajajo. Igrače so poceni, zato jih ljudje kupijo več, kot jih potrebujejo. Obenem je zelo enostavno kupiti igračo, vzameš telefon in jo naročiš. Ravno nizka cena je tista, zaradi katere se potrošnik vpraša, ali bo šel v center ponovne uporabe in kupil rabljeno ali novo.«
Na drugi strani pa se ljudje tudi premalo zavedajo, koliko energije terjajo izdelava, transport in kasnejša predelava igrače. Čeprav obisk centrov ponovne uporabe narašča, se nekateri hkrati zapirajo – zaradi vse višjih stroškov energije, prevoza in plač, težav pri iskanju kadra ter pomanjkanja sredstev za obnove. Na podeželju je položaj še težji, saj je manj strank in materialov. Ljudje se po Zverovih besedah največkrat ne odločajo med ponudniki rabljenega blaga, temveč med novim in rabljenim izdelkom. Poseben problem je tudi 22-odstotni davek na izdelke ponovne uporabe, o odpravi katerega se govori že 10 do 20 let, čeprav je bil davek na izdelek dejansko že enkrat plačan. V tujini so centri ponovne uporabe pogosto del komunalnih služb z lastnimi kombiji in prostori, kar zagotavlja boljšo infrastrukturo.
Sistemske rešitve
Da bi se problem odpadnih igrač zmanjšal, so potrebne predvsem sistemske rešitve. Ena od njih je uvedba proizvajalčeve razširjene odgovornosti za igrače. Edina država na svetu, ki se je tega lotila, je Francija, kjer namenski sistem za igrače deluje že od leta 2022. Tam proizvajalci financirajo zbiranje, ponovno uporabo in recikliranje igrač, najmanj pet odstotkov njihovih prispevkov pa je namenjenih skladu za podporo ponovni uporabi. V Franciji je vzpostavljenih že več kot 6000 prevzemnih mest, leta 2024 pa so rešili oziroma ponovno uporabili skoraj 1600 ton igrač, kar je 28 odstotkov več kot leto prej. A to je še vedno le majhen delež vseh igrač na trgu.
Prava rešitev je predvsem krožno gospodarstvo. Seveda bi bilo idealno, da bi bile nove igrače trajnostno zasnovane, da bi potrošniki imeli vse informacije glede njihove izdelave, kje jih popraviti, kje dobiti rezervne dele, kam jih podariti v ponovno uporabo in kako jih reciklirati. Toda le malo tega v praksi obstaja. Nekateri največji proizvajalci igrač, kot sta Lego in Mattel, imajo že vzpostavljeno dobavo rezervnih delov in ponovno uporabo, toda to predstavlja le odstotek njihovega celotnega poslovanja ali še manj.
»Zato je res pomembno, da se vprašamo, ali neko stvar res potrebujemo ali lahko kupimo rabljeno. Proizvajalci želijo, da kupimo novo, ni jim v interesu, da bi naredili igračo za sto let. Ker so igrače tako poceni, da proti tej ceni ne moremo konkurirati, je ključno, da bi kupovali realno in primarno rabljeno,« je strnil Marin Zver.
