Si predstavljate najstniške poletne počitnice v visokih gojzarjih, s srajco zapeto do vratu in v okornih hlačah? Vstajanje ob 5.30, jutranje pospravljanje postelje, tek na žgočem soncu ter upoštevanje ukazov brez možnosti ugovarjanja? In ena skleca za vsako sekundo zamude? To najbrž ni ponudba, s katero bi prepričali najstnike. Večina bi raje izbrala japonke, kopalke, brisačo in ljubi mir pred ukazi in navodili. A očitno obstajajo tudi izjeme, saj se je letos več kot 800 dijakinj in dijakov ter osnovnošolk in osnovnošolcev, ki so pravkar končali osnovno šolo, odločilo drugače. Obuli so gojzarje, se pridružili taboru MORS in mladi ter šest poletnih dni preživeli v vojašnicah na Bohinjski Beli ali v Novem mestu.
Pridružili smo se jim v Bohinjski Beli. Pred njimi je bil četrti dan tabora, za njimi že jutranje bujenje, telovadba, zajtrk in prve naloge. Čeprav jim je bilo pod vojaško uniformo toplo, se je zdelo, da jo nosijo s ponosom. »Za ta tabor sem se odločil sam in čisto prostovoljno, ker bi rad pridobil moč in ker potrebujem nekaj več discipline v življenju,« je dejal sedemnajstletni Vid Karlin, gimnazijec iz Godešiča pri Škofji Loki, ko nas je zanimalo, kdo jih je prijavil na tabor – mama ali sami. »Obiskujem ekonomsko gimnazijo in še treninge, pa mi večkrat zmanjka časa za učenje. Potem se, namesto da bi šel spat, učim zvečer, in to se pozna zjutraj, ko v šoli večkrat med poukom še malo pospim. In tako se snov nalaga in nalaga in kar naenkrat je je preveč. Tukaj pa se učim, da je treba vse narediti ob pravem času. Upam, da mi bo ta disciplina potem tudi v novem šolskem letu kaj pomagala,« je bil zgovoren mladi »vojak«. Izpod kape so mu že sredi dopoldneva tekle kaplje potu.
Iz kakšnega testa so?
Vojakinja Sabina Mrak je bila njihova inštruktorica. Matično vrhniško vojašnico, kjer kot pripadnica 104. bataljona za zveze med drugim vozi vojaške tovornjake, je za nekaj dni zamenjala za Bohinjsko Belo. Njena odločitev, da postane mentorica mladim, je bila v resnici nekakšen socialni eksperiment. »Želela sem videti, kako mladina sprejema vojaški način življenja in iz kakšnega testa je. Spraševala sem se, ali jih je še mogoče oblikovati ali pa imajo že povsem kvadratne glave od zrenja v ekrane.« Pravi, da ji je vsak dan, ki ga je preživela z njimi, dal večje upanje, da to ni zgubljena generacija. »Le najti moraš pravo tehniko, kako pristopiti do njih. Ko pa zagrabijo, se zgodi čarovnija,« ji je nekaj zažarelo v očeh.
Dominik Mirič Kamšek iz Škofljice je bil na taboru že četrtič. »Postiljanje in pospravljanje postelje zame nista več problem,« se je zasmejal bodoči računalniški tehnik, ki razmišlja, da bi se po koncu srednje šole odločil za prostovoljno služenje vojaškega roka, po končani fakulteti pa morda v Slovenski vojski tudi zaposlil. »Ta ideja je vzklila že na prvem taboru, ko sem prvič oblekel vojaško uniformo. To je posebna čast pa hkrati tudi odgovornost. Poseben občutek je tudi, ko v uniformi v postroju pojem himno Slovenske vojske in našo državno himno. Rad imam red in rad imam pravila,« je pripovedoval, prepričan, da bi vsak moral enkrat okusiti del vojaškega življenja. »Pa ne zato, da bi se naučil streljati, ampak zato, da bi razumel pomen skupnosti in odgovornosti za drugega. V enoti je tako, da če nekdo naredi nekaj narobe, posledice nosi vsa skupina. Zato si pomagamo, skrbimo drug za drugega. To so pomembne vrednote tudi za življenje, ko nisi v vojaški obleki,« je poudaril.
Čini in avtoriteta
Zanimalo nas je, kako se mladi razumejo s hierarhijo. Jo sploh sprejemajo? »Vas zanimajo čini? Kaj hočemo, mi smo tukaj najnižji čin,« se je zasmejal Vid Karlin. Kaj to pomeni? »To pomeni, da moramo biti tako kot tudi sicer vsi drugi spoštljivi, da moramo prvi pozdraviti, prvi salutirati, prvi dati roko. Na začetku nas je bilo tega malo strah, ampak zdaj vidimo, da so inštruktorji in vojaki vseh činov v resnici prijazni.«
Med fanti je bilo tudi kar nekaj punc. Lara Burkelca je pravkar končala osnovno šolo in se vpisala na srednjo gradbeno šolo. »Prišli sva skupaj s prijateljico. Zdelo se nama je, da bi to znala biti zanimiva izkušnja, da bi tu lahko sklenili nova prijateljstva, in želeli sva iz prve roke spoznati vojaško življenje,« je pripovedovala. Priznala je, da počitnice v gojzarjih res niso nekaj, kar si je predstavljala, in da jo je marsikaj presenetilo, a to še zdaleč ne pomeni, da ji je tukaj dolgčas. Delo se je začelo že navsezgodaj s pospravljanjem postelje. »V šotoru imamo zložljive postelje, spimo v spalnih vrečah. Vse civilne in vojaške stvari morajo biti pospravljene pod posteljo, da se jih ne vidi, vse smeti morajo biti pospravljene, tla morajo biti pometena in na vrvicah za sušenje perila ne sme viseti nič,« je Dominik Mirič Kamšek povzel, kako mora biti videti šotor, ko vanj vstopi inštruktor.
Eden izmed njih je poddesetnik Aletej Fajfar, pripadnik 132. gorskega bataljona, ki domuje v Bohinjski Beli. Tako kot gore za pripadnika gorskega bataljona ne smejo biti ovira, ampak kvečjemu izziv, je za izziv sprejel nalogo, da mladim približa vojaško življenje in vojaške vrednote: disciplino, red, tovarištvo in domoljubje. »Vstajajo ob 5.30, in čeprav se sliši zgodaj, me ekipa ponavadi že čaka, ni jih več treba buditi. Sledijo jutranja telovadba, zajtrk in pregled urejenosti šotorov, nato pa se vsak dan dogaja kaj drugega, poskušamo jim prikazati različne enote, ki delujejo znotraj vojske,« se je sprehodil skozi dan, ki se brez podaljškov zaključi ob desetih zvečer.
Mladi vojakinje in vojaki so tako v nekaj dneh spoznali delovanje 18. bataljona jedrske, radiološke, kemične in biološke obrambe, obiskali so jih pripadniki 11. polka za komunikacijo, informatiko in kibernetsko obrambo, vojaška policija s psom, inštruktorji iz 132. gorskega bataljona in težko pričakovana enota za specialno delovanje. Plezali so po vrveh, se spoznali s temeljnimi postopki oživljanja, se poskušali orientirati in preživeti v naravi, mnogi prvič v roki držali puško, nekateri so se imeli priložnost peljati z vojaškim helikopterjem, drugi s čolni po reki, streljali so z loki … Nika Naja Coceja sta pritegnili predvsem enoti za specialno delovanje in vojaška policija. Čeprav mu zgodnje vstajanje ni bilo najbolj pogodu, je ugotovil, da to še ni razlog za umik. »Da bi obupal že pri prvi nalogi dneva? To ne bi bilo za nikamor,« je pokazal zrelo držo.
Na skrivaj vadili himno
»Po mojih izkušnjah se tretji dan v skupini že ustvari enotnost. Drug drugega že opozorijo, če postelja ni dobro pospravljena, pa pomagajo si, da njihova ekipa ne bi bila najslabša. S tem se krepi tovarištvo,« jih je pohvalila inštruktorica Sabina Mrak. Pa je vseeno kaj negodovanja nad toplimi škornji, pospravljanjem in zgodnjim vstajanjem? Inštruktorja sta se zasmejala, seveda, kako ne, so vendarle najstniki. »Prvi dan kdo zavije z očmi, kakšen vzdih je slišati, pa hitro se vidi, kdo je že kdaj kaj pospravljal in kdo še nikoli, čeprav znajo tudi presenetiti – v dobrem smislu. Pridejo tudi taki, ki ne znajo zapeti slovenske himne. »Pa jih potem slišiš, kako vadijo v šotoru,« je poddesetnik razkril zanimiv trenutek. Vojakinja Sabina Mrak pa se je nasmejala, ko je pripovedovala o jutranjem postroju. »Prvič sploh ne vedo, kaj pomeni ravno in kakšna je ravna drža, ampak danes jih lahko v vsakem trenutku pokličem in bodo v 45 sekundah skockani kot iz škatlice. Nisem si predstavljala, da bom tako zelo uživala kot inštruktorica. Daleč od tega, da bi si želela te punce in fante prepričati, da se nam morajo pridružiti, mi je pa všeč, če jim lahko za popotnico predam nekaj pomembnih vrednot.«
»Prvi dan so še kaj pogledali na svoje pametne telefone, malce so bili še sramežljivi, danes pa telefoni ostajajo v torbah in začeli so sodelovati, zjutraj budijo drug drugega, da potem zaradi zamud nimajo dodatnih nalog,« je podobno izkušnjo delil tudi poddesetnik Fajfar.
210 sklec za 210 sekund zamude
»Dodatne naloge ali izziv so največkrat sklece, včasih tudi tek,« je prikimal Jure Panjič iz Predoselj. »Vsaka zamujena sekunda prinese eno skleco. Največ smo jih pridelali včeraj, ko smo 210 sekund zamujali na zbor. Še dobro, da so nam dovolili, da jih oddelamo v več obrokih čez dan. No, te sekunde smo si zapomnili, zelo verjetno ne bomo več zamujali.« S tem se je strinjal Vid Karlin, ki si je v štirih dneh pridelal malo več kot 500 sklec in ugotovil, da zamujanje ni dobro. Ne toliko zaradi »kazenskih« sklec, temveč bolj zaradi odnosa in spoštovanja do drugih.
Šest dni vojaškega življenja je nekatere prepričalo, da bodo postali vojaki rezervisti, druge celo tako zelo, da bi se radi nekoč pridružili vojski, nekatere je ta izkušnja utrdila drugače in svojo poklicno pot vidijo povsem drugje. »Jaz še oklevam. Malce me muči, ko vidim, koliko fizične pripravljenosti je potrebne in kaj vse vojaki počnejo. Po drugi strani je delo nekaterih enot izjemno zanimivo,« je razmišljala Lara Burkelca. Izak Rosulnik je nasprotno odločen, da bo nekoč vojak, tako kot njegov oče. Ko smo hoteli izvedeti, ali je vseeno kaj pretežko, je suvereno odkimal. »Vidim se v pehoti, v tej enoti se zares pokažejo karakter človeka, njegova borbenost in vzdržljivost.«
Zanimalo nas je še, ali se ji zdi, da bi ti fantje in dekleta priskočili, če bi Slovenija potrebovala pomoč. Vojakinja Sabina Mrak je pokimala. »Za mojo ekipo sem 95-odstotno prepričana, da bi prišli na pomoč, ne da bi jih bilo treba za to prositi. Doslej so pokazali zelo veliko čuta do sočloveka!«
