Čeprav sam trdi, da misli še kako resno, tako pa dajo slutiti tudi vsa njegova dejanja, še zdaj ni malo tistih, ki menijo, da gre zgolj za novo provokacijo, po katerih je precej znan. Enes Kanter, nekdanji turški oziroma zdaj že nekaj let nekdanji ameriški košarkar, ki si je pred leti prav ob prejemu ameriškega državljanstva priimek spremenil v Freedom (v prevodu svoboda), dotedanji Kanter pa je postal njegovo drugo ime, si namreč menda neizmerno želi zaigrati v ženski košarkarski ligi WNBA. Njegova poteza je kajpada sprožila edinstven vihar v svetu košarke in odprla vprašanja, na katera liga ni bila pripravljena – Freedom namreč trdi, da se po novem identificira kot ženska, se sklicuje na pravila lige in vztraja, da izpolnjuje vse pogoje za sodelovanje na naboru leta 2027. A vodstvo lige mu je menda vsaj za zdaj vrata zaprlo, čeprav se je v prvih nekaj dneh po objavi novice zdelo, da tega ne morejo storiti.
Pravi, da ženske podpira
To še vedno trdi tudi košarkar (ali po novem pač košarkarica) in se pri tem naslanja na 13. člen kolektivne pogodbe lige, ki po njegovem mnenju dovoljuje igranje vsem, ki se identificirajo kot ženske. »To so lažne novice,« je Freedom odločno zavrnil poročila o svoji neprimernosti za igranje v ligi v intervjuju za Fox News. »Nihče iz lige ali organizacije WNBA nas ni uradno kontaktiral. Pravilo pravi: če se identificiraš kot ženska, lahko igraš. Jaz se identificiram kot ženska in zato lahko igram. Če pravilo spremenijo, bom to spoštoval, a do takrat vztrajam pri svojem,« je še dodal Freedom, ki se mu je pri nenavadni potezi kmalu pridružil še en nekdanji košarkar, Royce White, ki pa je precej manj znano ime (v ligi NBA je v vsej karieri zbral tri minute na treh tekmah, vse druge statistične stolpce pa ima prazne), a ima za seboj očitno precej močnejšo skupino odvetnikov, ki ligi WNBA že grozijo s tožbami, če bi mu skušali preprečiti sodelovanje na naboru.
Odkar se vodstvo lige obema košarkarjema na vso moč trudi preprečiti nadaljnje korake na poti v WNBA, se je Freedom vsega skupaj lotil še resneje. Nedavno je tako obiskal tekmo med ekipama Chicago Sky in Indiana Fever ter seveda kupil vstopnico v prvi vrsti ob igrišču. Tam je sedel v majici z velikim napisom »WOMAN noun. adult human female« (približen prevod: ŽENSKA, samostalnik, odrasel človek ženskega spola), s tem pa seveda pritegnil ogromno pozornosti, zaradi česar je hitro prišlo do besednega spopada z igralko Chicaga Natasho Cloud. Ta je po svojem košu pristopila k Freedomu in začela kričati nanj, Freedom pa je vstal, razprl roke in stopil na igrišče, kar je seveda povzročilo, da so posredovali varnostniki, ki so Freedoma pospremili iz dvorane, lastnik Chicaga Michael Alter pa mu je prepovedal vstop na vse domače tekme. »Povsem jasno je, da je bil njegov namen prihoda na tekmo provokacija in pridobivanje pozornosti,« je dejal Alter in Freedoma označil za potencialno grožnjo.
Freedom se je pozneje kakopak oglasil na družbenih omrežjih in zatrdil, da je sam zaščitnik žensk: »Pravkar so me vrgli s tekme WNBA, ker podpiram ŽENSKE! Premislite o tem, AMERIKA!« je zapisal.
Zgodba Enesa Kanterja je bila nadvse zanimiva, še preden je dobil nov priimek Freedom. Do leta 2013 je vse potekalo kot pri številnih drugih najbolj nadarjenih košarkarjih. Kot član turške reprezentance do 18 let je bil na evropskem prvenstvu v Franciji leta 2009 izbran celo za najkoristnejšega igralca, na naboru leta 2011 pa so ga kot tretjega izbrali pri Utahu.
Bal se je za svoje življenje
Odtlej v NBA ni povsem upravičil visokih pričakovanj, a ima za seboj solidnih osem sezon in pol, v katerih je v dresih Utaha, Oklahome, New Yorka, Portlanda in Bostona v povprečju na tekmo vpisal 11,6 točke in 7,6 skoka. A kmalu je bolj kot košarkarska kariera pri Kanterju v ospredju stopila njegova zgodba zunaj igrišč. Po prihodu v ZDA se je namreč spoprijateljil z znanim, pred dvema letoma umrlim turškim klerikom Fethullahom Gülenom, glavnim, smrtnim sovražnikom turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Kaj vse je to prineslo Kanterju, si je pravzaprav težko predstavljati …
Čeprav je v navzkrižju s turškimi oblastmi že od leta 2013, ko je Erdogana javno obtožil korupcije, se je prava drama za Kanterja in njegove bližnje začela po spodletelem vojaškem udaru julija 2016. Ko je Erdogan za glavnega krivca zanj označil Gülena, ga je Kanter na twitterju poimenoval za »Hitlerja našega stoletja«, njegove izjave pa so imele za posledico to, da so njegovega očeta, kljub temu da se je sinu celo javno odrekel, najprej odpustili s položaja na univerzi, kmalu zatem pa se je znašel v zaporu – označili so ga namreč za člana teroristične skupine. Ob tem so Kanterju preklicali potni list in mu odvzeli državljanstvo ter za njim razpisali tiralico – tako kot njegov oče se je namreč znašel na seznamu teroristov. V ZDA je glede morebitne izročitve Turčiji varen, je pa bil pa s FBI zaradi več sumljivih dogodkov v preteklosti vseeno vseskozi povezan s posebno komunikacijsko napravo. Poleg tega denimo januarja 2019 s svojim takratnim moštvom New York ni odpotoval na tekmo lige NBA, ki jo je gostil London, večkrat je izpustil tudi tekme proti Torontu v Kanadi. Kot je dejal sam, se je namreč bal za svoje življenje.
Nihče ga ni hotel
Vseeno pa se je dobro leto kasneje, junija 2020, Kanter razveselil vsaj tega, da so iz zapora izpustili njegovega očeta. »Končno je po več letih svoboden. Kljub temu pa ne z njim ne z večino drugih družinskih članov in prijateljev v Turčiji nimam stikov, saj bi bilo to zanje prenevarno. Tu in tam mi brat Kerem (ko je v sezoni 2019/20 igral za Joventut, je bil tam njegov soigralec tudi slovenski reprezentant Klemen Prepelič, op. p.) pošlje vsaj kakšno fotografijo mame in očeta, da vidim, kako se starata,« je takrat Kanter razložil v pogovoru za podkast Billa Simmonsa, v katerem je tudi prvič razkril, da pričakuje, da bo kmalu postal ameriški državljan. Pa čeprav se bo vedno počutil Turka, je dodal. Kasneje se je njegova napoved tudi uresničila, ker se je, kot pravi, takrat po mnogih letih spet počutil svobodnega, pa je svoj priimek torej spremenil v že omenjeni Freedom. Ter tudi zato, ker je o svobodi in zatiranju le-te tudi sicer vseskozi pridigal in opozarjal na dejanja, za katera bi marsikdo raje videl, da bi o njih molčal.
Poleg kritik režima turškega predsednika je namreč večkrat kritiziral tudi kitajskega predsednika Xi Jinpinga, pa tudi različne korporacije, ki izkoriščajo poceni delovno silo. Na seznamu njegovih kritik se je tako znašel tudi ameriški proizvajalec športne opreme Nike, predvsem ko so v javnost prišle informacije, da v eni od njegovih največjih tovarn na Kitajskem v regiji Xinjiang k delu silijo tamkajšnje Ujgure, ki bivajo v neznosnih razmerah v delovnih kampih. Najbolj odmevno pa je bilo s tem povezano kritiziranje prvega zvezdnika lige NBA LeBrona Jamesa, ki ima z Nikom sklenjeno dosmrtno pogodbo. Kot se zgodi večkrat, pa mu seveda njegov aktivizem ni prinesel kaj veliko dobrega, zaradi česar kmalu ni več dobil kluba, pa čeprav bi vsaj po košarkarskem znanju verjetno še vedno brez težav igral pomembno vlogo tudi v ligi NBA.
