Kustos razstave Sarival Sosič je z umetnico oblikoval razstavo, ki je premišljena in čista v postavitvi, a polna v sporočilnosti. Ravnotežje med videi in njenim osnovnim, grafičnim medijem ni le formalno, ampak konceptualno utemeljeno. Dela Zore Stančič komunicirajo na več ravneh – ikonografski, medijski, reprezentacijski in institucionalni – in s tem potrjujejo njeno mojstrstvo. Že v prvem nadstropju razstave nas umetnica sooči z enim izmed temeljnih problemov svojega opusa: z vprašanjem grafične matrice. Skozi razstavo raziskuje, kaj matrica sploh je, kako nastane, kako se aplicira, katere informacije nosi, kako se spreminja – ne le kot začetni korak v procesu tiska, temveč kot relief, kot prostorski objekt, kot ideja.
Ta razmislek je bil že izpostavljen na razstavi v Škucu, ki jo je kuriral Tevž Logar, še močneje pa zaživi tu, v kontekstu avtoričinega življenjskega in umetniškega loka. Serija Linozrezki (1989–1996), s katero je Stančičeva prepričala žirijo na bienalu na Otočcu, razkriva že zgodaj prisotno ironijo in humor – infantilne podobe sreče in zaljubljenosti, ki vznikajo iz nezavedanja, da smo le nepopolne živali, absurdi neskladja med ideali in realnostjo.
