»Če poskušaš preseči nekaj, kar si naredil prej, ti bo spodletelo. Želim samo iti globlje,« je v pogovoru s peščico novinarjev z različnih koncev sveta, med njimi tudi z Nedeljskega dnevnika, dejal Tucci o svoji novi oddaji Tucci v Italiji (Tucci in Italy). Ta prihaja po njegovi z več emmyji nagrajeni oddaji Stanley Tucci: Searching for Italy, igralec pa v njej v petih epizodah raziskuje različne regije in njihove edinstvene kulinarične tradicije. Kot je poudaril v pogovoru, ki se je moral vrteti izključno okoli nove oddaje, ne želi romantizirati Italije, ampak raziskovati različne zgodbe in pokazati resnico, ki ni vedno popolna.
Ali ste kdaj čutili pritisk, ker predstavljate Italijo svetovnemu občinstvu?
Da, seveda, ampak tega ne želim romantizirati. Želim prikazati resnico skozi prizmo hrane. Mislim, da je bila Italija dovolj romantizirana. Je čudovita država, tam so izjemni ljudje in čudovite stvari, ampak kot vsaka druga država ni popolna. Naredim, kar želim narediti, in to pomeni, da želim najti res zanimive zgodbe in povedati resnico teh zgodb. Nikomur nisem ničesar dolžan, razen sebi in svoji ekipi, brez kakršnega koli skrivnega načrta. Če že obstaja kakšen načrt, je to povedati resnico.
V seriji v petih oddajah predstavljate več italijanskih regij. O nekaterih ste govorili že v prejšnji seriji, nekatere so nove. Zakaj ravno te regije?
Gre predvsem za zgodbe. Poleg teh petih oddaj smo posneli še pet dodatnih, ki bodo prikazane prihodnje leto. Seveda obstaja omejeno število regij, vendar še nikoli nisem bil v Abrucih, prav tako ne na Trentinskem ali Južnem Tirolskem, ki ju pred tem nismo raziskali. V nekatere regije, ki smo jih že obiskali, smo se želeli vrniti in poiskati nove zgodbe. To bi lahko počel v nedogled, ker ima vsaka regija toliko zanimivih zgodb.
Katera regija vas je najbolj presenetila in katera jed vam je bila najbolj všeč? Je bila kakšna hrana, ki vam ni bila všeč?
Če mi hrana ni bila všeč, je nisem dal v oddajo, to bi bilo neprimerno. Ena najzanimivejših regij se mi je zdela Južna Tirolska zaradi germanskega in avstro-ogrskega vpliva, topografije. Ta pokrajina je neverjetna. Obožujem zimo. Všeč so mi gore. In dejstvo, da Ladinci (avtohtoni prebivalci v Dolomitih) tam živijo že tisoče let. Od 30.000 do 35.000 jih še vedno ohranja svoje navade in spoštujejo te tradicije, prometni znaki pa so v treh jezikih: italijanščini, nemščini in ladinščini. To se mi zdi neverjetno.
Ste kdaj razmišljali, da bi serijo razširili prek italijanskih meja?
Da, sem razmišljal o tem, ampak ne vem, ali bi to naredil jaz. Jaz imam povezavo z Italijo. Mislim, da bi bilo bolj zanimivo, če bi te zgodbe pripovedoval nekdo, ki je podoben meni – nekdo, ki obožuje hrano in ga ljudje poznajo iz filmov, s televizije ali iz literature – a bi imel močnejšo povezavo s tistimi državami, bolje bi razumel hrano in govoril jezik.
Glede na to, da ste potovali tudi blizu Slovenije, ali ste imeli kakšno izkušnjo s slovensko hrano ali kuharji?
Nisem, ne. Želim si, da bi jo imel, ampak je nisem.
V oddaji niste bežali pred nobeno temo. Pokazali ste, kako lahko raziskovanje hrane vpliva na politiko, trajnost in celo rastlinsko osnovano avtentično italijansko kuhinjo. Kaj vas je posebej presenetilo?
Autogrill na bencinskih servisih je bil zelo zanimiv, ker ne poznam nobene druge države, ki bi dajala takšen pomen hrani in vožnji hkrati. Italijani obožujejo avtomobile in hrano, tako da ima smisel, da imajo tako dobro hrano na postajališčih ob avtocestah. Ampak to je bil vedno cilj oddaje – pokazati čim več vidikov vsake regije skozi prizmo hrane. Nekateri vidiki so politični. Nekatere zgodbe so politične. Druge se tičejo geografije. Spet druge opisujejo način življenja ljudi – a vse skozi hrano.
S serijo Searching for Italy ste osvojili tri emmyje. Kako jo boste nadgradili s to serijo?
Ničesar ne poskušam nadgraditi. Želim zgolj pripovedovati resnične zgodbe. Če poskušaš preseči nekaj, kar si naredil prej, ti bo spodletelo. Želim samo iti globlje. In kot sem rekel, ne želim romantizirati Italije. Tega je bilo že preveč. Ni zanimivo in ni resnično. Želim raziskovati različne zgodbe, kar koli že so, da ustvarim resnično sliko vsake regije.
Kako bo serija pri gledalcih poglobila razumevanje Italije onkraj kulinaričnega turizma?
Upam, da bodo gledalci razumeli njeno raznolikost – v topografiji, zgodovini od regije do regije in tudi v raznolikosti ljudi, ki zdaj živijo tam, tudi priseljencev. Italija ni le sonce, testenine in pica, je veliko bolj kompleksna. Oblikovali so jo številni vplivi skozi tisočletja in ti vplivi so navzoči še danes. Poleg tega prihajajo novi vplivi in v današnjem času so priseljenci pogosto demonizirani, kar je napačno, saj kulturi veliko prinašajo. Tudi Italijani so v velikem številu prišli v Ameriko in bili do neke mere stigmatizirani. Mislim, da se morajo tega spomniti tako italijanski Američani kot Italijani sami.
Hrana, posebno italijanska, vas spremlja vse življenje, a v zadnjem desetletju ste morda k temu pristopili bolj zavestno. Če je hrana vaš način razumevanja Italije, kako vam pomaga razumeti sebe, zlasti zdaj, na tej točki življenja?
Če si v stiku s svojim telesom, veš, kaj moraš jesti. Mislim, da smo izgubili stik s seboj, fizično. Veliko časa preživimo za računalniki in na telefonih. Veliko dela je zdaj pisarniškega. Izgubili smo tudi stik z naravo, od tam pa pride naša hrana. Ta hrana gre nato na mizo in v nas. Ko postajaš starejši, ko telo slabi, moraš vedeti, kaj potrebuješ, da ostaneš močan. Ko gre zame osebno, pa bolj ko raziskujem hrano, bolj razumem Italijo in posledično tudi druge kulture.
