Zunaj je nekaj zaropotalo.
»Ah, spet naša budnica,« sem si zamrmral.
Ne, ni bil traktor; kmetje iz naše zasanjane vasice prvi maj kar spoštujejo! Najbrž spet kakšen vikendaš vihti motorno žago …
Oj, koliko praznikov! Najprej dan upora proti okupatorju. Potem kresovanje. Recimo pri Sveti Ani nad Podpečjo. Kamor koli je segel pogled v dolino, vsepovsod so migotali ogenjčki in veliki, da ne rečem velikanski ognji.
In nato se je zgodil še dan zmage. Čigave?
Na delavski praznik imam dokaj pestre spomine. Nekoč, pred davnimi leti, ko so mi šle po glavi le frače in loki, sem vsakokrat uganil, da se nekaj dogaja, predvsem po tem, ker je mimo našega okna trobentala trboveljska godba. Ob šestih zjutraj so zaropotali takšno budnico, da bi jim še sovražnik ploskal, kaj ne bi tega storili graditelji socializma.
Jaz se takrat zavoljo godbe nisem preveč vznemirjal. Bilo pa je zabavno. Tudi ob volitvah. Sosedje iz našega bloka so bili še posebej zagnani. Malo po sedmi uri so nam zarajali pod balkonom: »Pejte na volišče, mi smo že volil' …«
-
Slišal sem, da so letos nekje na Gorenjskem prekinili tradicionalno budnico. Menda se je budni občan zaradi hrupa potožil policiji.
V mojih otroških časih pri nas v Trbovljah takšnih motenj nismo imeli. Telefone so imeli doma le zelo redki. Torej bi se jeznoritež moral peš odpraviti na postajo ljudske milice in tam povedati, kaj ga muči. Ja, morda bi prišel domov šele po praznikih, ko godbe že zdavnaj ne bi bilo več, da bi ga jezila.
Imajo pa ljudje dandanes zelo pestre možnosti pritoževanja ali protestiranja. Nekaj kilometrov pod našo vasico je ena manjša. Nad cesto je spomenik iz NOB. Poleg njega se je po zadnjih volitvah pojavil še en »ljubiteljski«. Na njem je na eni strani narisan prečrtan golob (ne Golob). Na drugi ploskvi je pa domobranski grb. Lepa simbolika.
Ampak to je še vedno bolje od tistega, kar se je zgodilo leta 1984 na Muljavi ob cesti proti Žužemberku. Tam je ponoči nekaj počilo in razbilo partizanski spomenik (v spomin žrtvam domobrancev). Storilca niso odkrili. Dnevnikov poznavalec črne kronike nam je takrat takole ocenil: »Dobili ga bodo le, če se bo ob kakšnem gostilniškem šanku sam pohvalil.« Ni se.
Nekoliko drugače pa se imajo v Šentjerneju. Nedaleč od tega kraja je vas Javorovica.
Ob praznovanju prvega maja se tam redno zbirajo ljudje od blizu in daleč. Župani radi tja povabijo znamenite goste. Pred leti je z delavstvom sočustvoval slavni podjetnik Ivo Boscarol, letos pa predsednik državnega sveta Marko Lotrič.
Ampak to še ni vse. Mesec in pol pred prvim majem se tam gori ljudje zbirajo tudi zaradi povsem drugačnega razloga. V Javorovici je namreč 16. marca 1944 umrlo 113 partizanov in partizank. Nekaj je bilo šlamastike pri vodstvu 4. bataljona Cankarjeve brigade, še več pa surovosti domobrancev, ki so z nekaj pomoči Nemcev obkoljene partizane dobesedno pobili. Preživeli so le redki srečneži, ki jim je uspelo pobegniti. Ranjencev ni bilo!
-
No, zdaj pa zaplet.
Vse je očitno odvisno od vetra v občini. Včasih so imeli borci svojo komemoracijo v marcu, na proslavi ob 1. maju pa so »dobili« svojih pet minut za polaganje venca ali pa so bili celo soorganizatorji. Potem so včasih delavske proslave ostale brez njih, čez čas morda tudi z njimi. In nato spet ne.
Zelo nesrečna lokacija. Izbrana enkrat za žalovanje, drugič za proslavljanja in za hojladri.
V glasilu Nove Slovenske zaveze so nekoč o Javorovici ponosno zapisali: »Domobranski junaki so ob minimalnih žrtvah izbojevali častno zmago, ki je vredna, da jo popišemo v slovenski vojaški zgodovini.«
Budnice bodo morda ostale.
Do sprave pa je očitno res še daleč.
