Uma Štader je v svet filma vstopila kot najstnica brez igralskih izkušenj, a je na avdiciji prepričala režiserja Petra Bratušo, da ji je zaupal vlogo Gaje v Gajinem svetu 2. Pet let pozneje se je vrnila v Gajinem svetu 3, ki zaokrožuje priljubljeno trilogijo. Z Umo smo se pogovarjali o odraščanju z Gajo, prepoznavnosti in načrtih po koncu tega velikega poglavja.
Za vami so Sarajevo, Hercegnovi in velika slovenska premiera v Križankah. Se vam je ob takšnem tempu sploh uspelo ustaviti in dojeti, kaj se vam z Gajinim svetom 3 trenutno dogaja?
Verjetno ne še v celoti, zagotovo pa sem začutila topel sprejem že v Sarajevu, ki se je le še stopnjeval v Hercegnovem in v Križankah. Premiera v Križankah je bila najlepši začetek poti našega filma doma, v Sloveniji. Publika je film dobro sprejela, in to je za vse nas, ki smo pri njem sodelovali, najlepša nagrada.
Ko ste prvič postali Gaja, ste bili še najstnica brez filmskih izkušenj. Zdaj se z Gajinim svetom 3 to veliko poglavje končuje. Koliko ste v teh letih odrasli vi – in koliko Gaja?
V teh petih letih sem se največ naučila ob delu s profesionalnimi igralci in filmsko ekipo, seveda pod budnim očesom režiserja Petra in scenaristke Špele. Mislim, da mi je to najbolj pomagalo pri oblikovanju lika »starejše Gaje«. Seveda sem v teh letih odraščala tudi jaz, tako da sem lahko na Gajo prenesla tudi del svojih izkušenj.
Se še spomnite trenutka, ko ste izvedeli, da ste dobili glavno vlogo? Na avdicijo ste namreč prišli v prepričanju, da iščejo igralce za stranske vloge.
Ja, res je. Peter, režiser, je spretno skrival dejstvo, da iščejo novo Gajo. Tako smo bili vsi prepričani, da kandidiramo za stranske vloge. Po opravljenih dveh ali celo treh krogih avdicije me je Peter poklical, in ko mi je povedal, da me vabi k sodelovanju v glavni vlogi, sem od veselja skočila do stropa. No, vsaj tako sem se takrat počutila.
Po Gajinem svetu 2 so se otroci želeli fotografirati z vami in vas ustavljali. Kdaj ste prvič zares dojeli: ljudje me prepoznavajo? Je bilo pri teh letih to vedno prijetno?
Verjetno takoj po premieri Gajinega sveta 2. A dojela sem tudi, da slava ne traja večno. Bilo je obdobje, ko me je veliko ljudi ustavljalo na cesti, nato bolj poredko. Z veseljem poklepetam z vsakim, ki me ogovori v zvezi s filmom. Otroci so pri tem tako prisrčni! Ne morem pa reči, da sem odraščala izpostavljena medijem, imela sem precej običajno otroštvo.
Ste zaradi Gaje v najstniških letih kaj zamudili – in kaj vam je po drugi strani dala?
Ja, res sem dvoje poletnih počitnic preživela na snemalnih prizoriščih. Snemanje je resno delo: učenje teksta, poglabljanje v lik, vstajanje pred sončnim vzhodom, dolgi delovni dnevi, tri tedne sem bila zdoma … To ni hec. A ko vidiš, kako celotna ekipa daje vse od sebe, da ustvari filmsko delo, je vse »zamujeno« pozabljeno. Ne bi zamenjala za nič na svetu.
Kako so doma doživljali vaš nenadni filmski uspeh? Je bilo po premierah in rdečih preprogah doma še vedno: zdaj pa pospravi sobo, pomagaj in nazaj v običajno življenje?
Starša dobro poznata filmski svet in sta me znala podpreti. Ko sem se vračala s snemanja, sta vedela, da potrebujem počitek, in sem imela nekaj privilegijev v smislu domačih opravil. Ko pa se je snemanje končalo, sem skočila nazaj v običajni ritem življenja, kot da se ni zgodilo nič. Še vedno imam isti krog prijateljev, še vedno pospravim posteljo in obešam perilo.
Tretji film je vsebinsko odraslejši: Gaja vstopa v srednjo šolo, doživi prvo ljubezen in razočaranja, nato se sooči še z ugrabitvijo mame. Jo je bilo zato težje igrati?
Niti ne, saj sem v tem času odrasla tudi sama. Velik del sem lahko črpala iz lastnih izkušenj. Situacije, v katerih se sama nisem znašla, pa smo razdelali skupaj z Ajdo in Petrom.
Koliko Ume je danes v Gaji? Katero njeno lastnost bi z veseljem obdržali zase?
Precej sva si podobni. Gaja je bolj pogumna od Ume, zato si to lastnost z veseljem kdaj sposodim pri njej. Obe sva zgovorni in se zavzameva za človeka, ki se mu godi krivica. Imava podobne vrednote, zato sva se tudi tako dobro ujeli in skupaj preživeli dolgih pet let.
Igrali ste z velikimi igralci Jurijem Zrncem, Sebastianom Cavazzo in Ajdo Smrekar. Imate ob tako izkušenih igralcih še tremo?
Predvsem je bilo zame delo z igralskimi velikani neprecenljiva priložnost za učenje. Skrbno in profesionalno so me podpirali, da sem lahko »držala« svoj lik, brez njih bi mi bilo bistveno težje. Jurij me pozna že od malih nog, zato treme ob njem nisem imela. Sebastian in Ajda pa sta moja igralska starša in izjemna mentorja že od drugega dela filma. V tem času se je med nami stkal zelo lep odnos, za kar jima bom vedno hvaležna.
V Sarajevu ste na rdeči preprogi pritegnili veliko pozornosti. Kako doživljate zanimanje, ki ni več usmerjeno samo v film in vašo igro, ampak tudi v vaš videz in zasebnost?
Zavedam se, da je vse to del igralskega poklica oziroma da pride v paketu, ko si enkrat javno izpostavljen. Mediji so eden izmed načinov, da informacija o filmu pride do gledalcev. Vsak medij pa potem na svoj način nagovarja svoje občinstvo – eni bolj poudarjajo tematike, ki jih film obravnava, drugi se bolj ukvarjajo s tem, kako je videti kdo izmed igralcev in kakšno je njegovo zasebno življenje.
Se je zaradi kamere in javne izpostavljenosti spremenil vaš odnos do lastnega videza? Vas lahko komentar neznanca na spletu še vedno prizadene?
S svojim videzom se nisem nikoli obremenjevala. Enako dobro se počutim v trenirki in supergah na vrhu kakšnega hriba ali pa v elegantni obleki in visokih petah. Komentarji na spletu so nekaj, na kar ne morem vplivati, zato temu ne posvečam pozornosti.
Kaj pa, če naslednje velike vloge nekaj časa ne bo – vas je tega strah? Bi danes brez težav šli na avdicijo za majhno vlogo in znova začeli iz nič?
Če želiš igrati, brez avdicij ne gre. Brez težav grem na avdicijo za vlogo, ki se mi zdi zanimiva in kjer se lahko kaj novega naučim. Z vsakim končanim projektom si bogatejši za izkušnjo. In z vsakim novim projektom začneš znova. To je narava tega poklica.
Gajin svet 3 zaključuje trilogijo. Bo težko Gajo pustiti za sabo ali imate občutek, da je ravno pravi trenutek, da gresta vsaka svojo pot? Kaj bi ji rekli za slovo?
Z Gajo sva se družili pet let. No, vmes je bilo tudi nekaj premora. Odlično sva se ujeli, sedaj pa je napočil trenutek, da greva vsaka svojo pot, čeprav mislim, da bo delček Gaje za vedno ostal z mano. Tako da lahko rečem: Gaja, hvala ti, da si me povabila v svoj svet, da sem s tabo doživela tudi kaj takega, česar si Uma morda ne bi upala ali želela. Bilo je nepozabno! N
