Med deseterico filmov, ki letos dopolnijo 80 let in so ob izidu pritegnili največ pozornosti tako kritikov kot javnosti, se uvršča tudi V pomladi življenja (The Yearling). Gre za z osmimi oskarjevskimi nominacijami nagrajen celovečerec, v katerem je zaigral Gregory Peck, eden največjih zvezdnikov velikega platna. Film, ki so ga okategorizirali kot družinski vestern, so posneli po literarni predlogi istonaslovnega romana Marjorie Kinnan Rawlings. Pisateljica s Floride, ki je rada pisala o divjini in odnosu človeka do narave, je za to knjigo leta 1939 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost, kar je bilo eno največjih priznanj, kar si jih je pisatelj lahko želel. Roman je že kmalu izšel v številnih prevodih – od leta 1940 ga je mogoče brati tudi v slovenskem jeziku. Ker je zgodba o odraščanju in (pogosto bolečih) lekcijah, ki jih v tem obdobju človeku namenja življenje, pritegnila toliko pozornosti, so se že kmalu začeli pogovori o snemanju filma.
Nenavadno prijateljstvo
V središču zgodbe, postavljene v leto 1878, je enajstletni Jody Baxter, ki z očetom Pennyjem in materjo Oro živi na odmaknjeni kmetiji v divjini Floride. Gre za skromno družino, ki mora garati za golo preživetje, poleg revščine pa nad hišo visi tudi nesreča. Trije od štirih otrok so namreč umrli, Jody pa kot edinec odrašča ob od žalosti strti mami. Zaradi strahu, da ji usoda utegne vzeti še edinega preostalega otroka, se mama na sina noče navezati in ima z njim hladen, odtujen odnos. Na srečo vsaj oče otroku izkazuje več ljubezni, zlasti med delom v naravi. Nekega dne se jima v gozdu pripeti nesreča: očeta ugrizne strupena klopotača. V skladu z ljudskimi vražami s konca 19. stoletja je v takšnem primeru treba karseda hitro na mesto ugriza položiti sveža živalska jetra. Penny zato ustreli srno, ki se je z mladičem ravno zadrževala v bližini. Oče ugriz kače preživi, možnosti preživetja srnjega mladiča pa so brez mame nične, zato Jody pregovori očeta, da mu živalco dovoli vzeti domov. Srnjačka poimenuje Flag (Zastava) in med njima se splete krasno prijateljstvo, ki traja, dokler Flag ne začne povzročati težav na njivi. Ker družina že tako težko shaja, starša z vse večjo nejevoljo opazujeta, kako sinov ljubljenček odžira pridelke, ki jih družina potrebuje za preživetje.
Jodyju, ki je na žival izjemno navezan, dasta vedeti, da Flag ne bo več mogel živeti z njimi. Menita tudi, da bi ga bilo zato najbolje kar ustreliti. Za ta drastični ukrep se naposled res odloči mama, ki strelja na srnjačka, a ga strel zgolj oplazi. Ranjena žival pobegne, deček pa se požene za njo. Zgodba nima srečnega konca – vsaj ne za Flaga. Jody namreč svojemu ranjenemu prijatelju skrajša muke in ga ustreli, si pa s tem končno prisluži materino naklonjenost.
Vročina in žuželke
Da bi film po tej literarni predlogi utegnil postati velika uspešnica, so prvi predvideli v studijski hiši MGM, kjer so po hitrem postopku kupili avtorske pravice. S pisateljico so sklenili dogovor, da bo pri snovanju filma sodelovala kot svetovalka glede lokacij snemanja in drugih podrobnosti. Ureditev dokumentacije in vsega potrebnega pred snemanjem je bila edina reč, ki je stekla hitro in brez zapletov.
Na Floridi, kjer se zgodba dogaja, so veliko vložili v pripravo ustreznih kulis, prenovili so denimo družinsko hišo, zgradili improvizirano mestece, uredili okoliške poti in priskrbeli kopico živali, kar je še pred začetkom snemanja povzročilo precejšnje stroške. A to je bil šele začetek. Ko je na prizorišče prispela igralska zasedba v postavi Spencerja Tracyja, Anne Revere in Gena Eckmana, so se pod taktirko režiserja Victorja Fleminga stvari močno zakomplicirale: igralci so se nenehno pritoževali zaradi mrčesa in vročine, vrstili pa so se tudi spori med režiserjem in producentom. Vnema vseh vpletenih je tako upadla, da niti zamenjava režiserja ni prinesla izboljšave. Studio MGM je zato po treh tednih snemalne agonije preklical projekt, razpustil ekipo in zabeležil finančno izgubo v višini pol milijona dolarjev (kar bi danes predstavljalo okoli 7 milijonov evrov). Vizijo, da bi v bližnji prihodnosti z novo ekipo vendarle obudili projekt snemanja filma, je zaustavil vstop ZDA v drugo svetovno vojno decembra 1941.
Zaradi velikega finančnega vložka, izgradnje kulis in vztrajajoče priljubljenosti knjige, so leta 1945 V pomladi življenja znova obudili v življenje. MGM je za režijo angažiral Clarenca Browna, ta pa si je želel sodelovanja z Gregoryjem Peckom, ki se je v začetku štiridesetih uveljavljal kot eden najbolj zaželenih igralcev. Tik pred tem je namreč z Alfredom Hitchcockom in Ingrid Bergman posnel film Uročen (Spellbound), pohvalil pa se je lahko že s prvo nominacijo za oskarja za najboljšega igralca (za film The Keys of the Kingdom, 1941). Peck je tako prevzel vlogo ljubeznivega očeta, v vlogi njegove hladne in praktične žene pa je nastopila Jane Wyman, televizijska in filmska zvezdnica, ki se je v zgodovino zapisala tudi kot prva žena kasnejšega predsednika ZDA Ronalda Reagana.
Če je izbira igralcev za vlogi očeta in mame potekala dokaj gladko, pa se je precej zatikalo pri iskanju otroka, ki bi prepričljivo upodobil mladega Jodyja. Studio je izpeljal obsežno avdicijo, na katero se je prijavilo 19.000 dečkov, med vsemi pa je najbolj blestel 10-letni Claude Jarman Jr., ki poprej ni imel igralskih izkušenj. Kot je povedal v enem od intervjujev, je producente med drugim prepričala njegova neurejena frizura, saj so si ga tako zlahka predstavljali kot otroka revnih kmetov.
Topel sprejem
Za datum premiere so taktično določili sredino decembra, čas, v katerem se družinski filmi tradicionalno še posebej dobro odrežejo. »Čustveno doživetje, kakršnega še ni bilo,« so film hvalili kritiki, ki so cenili zlasti ganljivost zgodbe in doživeto igro. V pomladi življenja je bil po številu oskarjevskih nominacij drugi najuspešnejši film leta 1946. Prejel je sicer zgolj dva kipca (za najboljšo umetniško režijo in kinematografijo) in posebnega mladinskega oskarja, ki je šel v vitrino Clauda Jarmana Jr..
Gledalci, ki so V pomladi življenja prvič videli pred več desetletji, vztrajajo, da gre za nekaj najboljšega, kar je kdaj ustvaril Hollywood, precej drugačnega mnenja pa so tisti, ki so se s filmom seznanili v sodobnem času. Današnji gledalci so namreč presenečeni nad količino nasilja v družinskem filmu, nad njegovimi precej neposrednimi prikazi nasilnih prizorov in nad tem, kako samoumevno je prikazano ubijanje živali.
