Zjutraj sem pogledal skozi okno in opazil, da tokrat ne bo treba na vrt.
Rožice, ki sem jih v zadnjem mesecu obupano zalival, so se, bi rekel, temeljito nažlampale. Deževalo je kot iz škafa!
»No, pa se je le končalo!« sem vzkliknil in bi najraje zaplesal od veselja. A nisem imel s kom, ker se je mila soproga oglašala še iz spalnice.
»Marija nam je spet pomagala,« sem ji pojasnil. Križala se žena najbrž ni, ker se še ni naučila; kolikor pa jo poznam, je zavila z očmi in si mislila svoje.
Kaj hočemo, ljudje radi verjamemo v višje sile. Ne le v nebeške, marveč tudi v tuzemske. Odkar pomnim, in to se mi dogaja že dolga desetletja, se poletje tako ali drugače konča nekje po prazniku Marijinega vnebovzetja. No, vsaj tisti vroči, da ne rečem peklenski del. Letos sta bila julij in avgust še posebej razigrana. Pa saj sami veste, kako je bilo.
Marsikje so tudi naši državljani vili roke k nebu. Kaj ne bi, ko pa je sonce požgalo vsa polja in travnike.
Ko sem te dni prebiral razne misli o Mileni Zupančič, naši kraljici umetnosti, ki se je poslovila ravno to nenavadno poletje, sem zasledil tudi zanimiv utrinek. Pisateljica, novinarka, ki se je z igralko večkrat pogovarjala o njenem življenju, jo je spomnila tudi na njeno povezanost z Latinsko Ameriko. Med drugim sta se dotaknili doživetij v Peruju. Tam imajo katoliške cerkve, ki so pogosto zrasle na temeljih inkovskih piramid. Toda staroselci, ki so se morali spreobrniti v katoliško vero, so jo sicer posvojili in ponižno molijo k ustreznim svetnikom, a kadar so potrebovali dež za pridelek, so se vrnili k svojim starodavnim bogovom …
Zanimivo.
-
Pri nas inkovskih piramid nismo imeli, je pa med našimi politiki kar precej takšnih, ki so na neki način prevzeli »drugo vero«. Zdaj so namreč vsi demokrati in sploh. A se vsake toliko časa vrnejo v šege in navade prejšnje »religije«. Iščejo tuje in notranje sovražnike, ki jim nagajajo. Brskajo za krivci, ki so vsega krivi, še najraje med kanaljami iz prejšnjega stavka. In predvsem ves čas budno pazijo, da ne bi spregledali ta pravih.
»Koga bomo dali za ministra?«
»Doreta.« (Seveda je to le hec, da se zavoljo kakšnega napačnega imena kdo prehitro ne zapiči vame.)
»Pa kaj zna?«
»Hm, če ne, bo lahko vsaj druge učil. Je pa naš!!«
Prav v teh sušnih časih smo na prvih straneh časnikov videli presunljive fotografije. Kmetijski minister, sicer menda sijajen politolog po izobrazbi, je z zanimanjem poslušal predavanje še bolj »našega« predsednika kmetijske zbornice. Ogledovala sta si posušene koruzne storže in si kimala. Kaže, da sta oba razumela materijo.
Marija ju je po svoji navadi uslišala! Vsaj za zdaj. Kako bo pa v prihodnje, ko bo zopet eksplodiralo sonce, namakanja pa še vedno ne bomo znali napeljati? Lažje je očitno plačevati škodo in subvencije kot voditi pametno politiko.
-
No, nekaj sem skoraj pozabil: Slovenci so ob koncu vročine, tako rekoč ob nevihtah, navdušeno pozdravili Luko Dončića in njegovo ekipo. Ljubljana se je tresla od navdušenja. Živel, Luka!
Naše ljudstvo ima rado zvezde in zvezdnike. In nadnaravne sile.
Ko je leta 1998 prispela k nam Leticia Calderon, znana kot Esmeralda, so bile množice še veliko večje in hrumeče. Pričakalo jo je več tisoč navdušencev.
Če ste že pozabili: v nekaterih slovenskih cerkvah so takrat verniki celo plačevali maše z namenom, da bi slepa Esmeralda končno ozdravela. Dokazov nimam, ker župniki ne pišejo računov. Sem pa to našel v časopisnih arhivih.
In je reva res spregledala!
Morda pa bi bil čas, da bi nam zdaj vrnila uslugo: »Esmeralda, moli za nas, da se rešimo najbolj škodljivih 'vaših', kot po možnosti tudi zoprnih 'naših'! (Ali obrnjeno).«
Amen.
