Zgodovinski trenutek so izkoristili tudi pretežno muslimanski Albanci in na precejšnem delu nacionalnega ozemlja ustanovili svojo lastno državo, kot rezultat dolgoletnega prizadevanja Prizrenske lige, ki je od leta 1878 želela državo, kjer bi živeli vsi Albanci. Že na samem začetku se je postavilo vprašanje, kdo naj vodi državo. Nekaj so poskušali z bratrancem nemškega cesarja, princem Wilhelmom von Weidom, a je po koncu prve svetovne vojne obveljala odločitev, da bo država republika.
Albanija izpred stoletja je bila gorata dežela, v kateri je živelo na desetine različnih klanov, večinsko so bili muslimani, a je bilo na severu precej katoličanov, na jugu pa pravoslavnih kristjanov. Nova država je bila tako od samega začetka prostor boja za oblast, kjer so se vsi borili proti vsem in kjer se je uspeh obetal najbolj zvitemu in najbolj neizprosnemu izmed vseh.
Ambiciozen Ahmed Muhtar Bey Zogolli
Prav takšen je bil leta 1895 rojen Ahmed Muhtar Bey Zogolli, tretji sin manjšega plemiča s severa države. Po smrti svojega očeta leta 1911 je pokazal svoje ambicije in postal guverner province Mat še v času turške vladavine. Že naslednje leto je sodeloval pri razglasitvi neodvisnosti in se ob začetku svetovne vojne pridružil Avstro-Ogrski kot prostovoljec. Po vojni se je vrnil domov in nadaljeval politično kariero kot guverner Skadra, notranji minister in poveljnik vojske. V tem času je spremenil svoj priimek v Zogu iz preprostega razloga, ker je ta zvenel »bolj« albansko.
V letu 1924 je prišlo do oborožene vstaje, zaradi katere je moral Zogu v izgnanstvo. To ni trajalo dolgo. Že čez nekaj mesecev se je vrnil s podporo Jugoslavije in postal predsednik vlade. Njegove ambicije niso imele meja. Že naslednje leto se je razglasil za predsednika republike Albanije. Bil je očaran z evropsko kulturo in evropskim načinom življenja. Tega je živel z veliko žlico, predvsem na stroške revnih sodržavljanov. Mu je pa treba priznati, da je poskušal s številnimi reformami, ki bi Albance iztrgale iz fevdalnega življenja, ki so ga poznali stoletja. Vladal je z železno roko in številni njegovi nasprotniki so se znašli v zaporu, Tisti manj srečni so bili ubiti.
Njegova dejanja so postajala vedno bolj ekstravagantna in vredna objav v rumenem tisku. Leta 1928 se je z veliko pompa razglasil za kralja z imenom Zog I. in povrhu tega še za poveljnika vojske s činom feldmaršala. Kralja je zamikalo, da bi ustanovil dinastijo, in za kaj takega se je bilo treba poročiti. Hčerka lokalnega beja, s katero je bil predhodno zaročen, mu ni bila zadosti, zato se je leta 1938 poročil z madžarsko grofico dolgega imena Geraldine Apponyi de Nagy-Appony. Z novo ženo je že naslednje leto dobil sina, svojega edinega potomca z imenom Leka.
Tovrstno početje mu ni prineslo posebnih simpatij ne znotraj ne zunaj države. Bil je tarča vsaj 600 krvnih maščevanj »hakmarrja« in je v času svojega vladanja preživel kar 55 atentatov. Nekateri od teh so bili kot zgodbe z Divjega zahoda. Leta 1924, recimo, je bil žrtev streljanja znotraj parlamenta in sta ga zadeli dve krogli. Pa se je zdelo, da je neuničljiv. Še bolj spektakularen je bil atentat 20. februarja 1931, ko je bilo njegovo veličanstvo na obisku v Avstriji in se je udeležil operne predstave. Ob odhodu po zaključku predstave so ga na stopnišču pričakali atentatorji. V vsesplošnem streljanju je sodeloval tudi sam kralj. V grozo prisotnih avstrijskih gostiteljev je namreč na plan potegnil lastno pištolo in streljal na napadalce.
Mussolini in druga svetovna vojna
Sredi turbulentnega kraljevanja mu je postalo jasno, da brez zaveznikov ne bo šlo. Našel jih je v Italiji v obliki sodelovanja s še enim diktatorjem, Benitom Mussolinijem. V času velike gospodarske krize je država postala odvisna od dobav italijanskega blaga in posojil, številni Albanci pa so postali ekonomski emigranti v Italiji. Italijanski pritiski in zahteve do Albanije so postajali vse večji in leta 1939 je Italija preprosto zasedla državo. Zog I. in njegova družina so se zavedeli, da je konec njihove vladavine. Imeli so ravno še toliko časa, da so zasegli državne rezerve in zbežali iz države. Albanijo so Italijani razglasili za protektorat in italijanski kralj Emmanuel III. je postal formalni vladar države.
V izgnanstvu jim, glede na zlate rezerve, ni bilo posebej hudo. Nekaj časa so bili v Grčiji, Turčiji, Romuniji, Poljski, Latviji, Švedski, Norveški in Franciji. Na koncu so se naselili v Londonu, kjer so stanovali v prestižnem hotelu Ritz. Bogato so poskrbeli zase, formalno pa so bili del protihitlerjeve koalicije. Nekako tako za okras. Čakali so na svojo priložnost. Zog I. je formalno spet postal kralj leta 1943, ko se je Italija vdala, a Albanije nikoli več ni videl. V letih 1943–44 je namreč v državi, podobno kot v Jugoslaviji, potekala komunistična vstaja, ki jo je vodil Enver Hoxha. Zog I. se je odločil, da ne bo vodil države iz kraljevske palače v Tirani, čeprav je bila kraljevina ukinjena šele leta 1946.
Že na začetku svoje politične poti je Zog I. odkril še eno ljubezen. To je bila ljubezen do cigaret. Vihravo življenje, v katerem je bil neprestano življenjsko ogrožen, je zahtevalo svoj davek. Neprestano živčno napetost je blažil z verižnim kajenjem in zdi se, da je pri tem postavil še en, do danes nepresežen rekord. Dnevno je povprečno pokadil kar 225 cigaret. Tovrstno početje je na dolgi rok zahtevalo svoj davek – 9. aprila 1961 je nekdanji kralj umrl v bolnišnici v Suresnesu v predmestju Pariza.
Človek bi pomislil, da so z njegovo smrtjo in Albanijo kot socialistično državo zamrle tudi sanje o kraljevini. Vendar kraljeva družina nikoli ni opustila misli na vrnitev, čeprav je večino druge polovice 20. stoletja živela v Južni Afriki. Po padcu komunizma se je kraljev sin, kronski princ Leka, leta 1993 vrnil v Albanijo. Želel je vzpostaviti kraljevino in bil je tako vpliven, da je leta 1997 celo izsilil referendum. V precej sumljivih okoliščinah so Albanci ponovno vzpostavitev kraljevine zavrnili in republika se je ohranila.
Kraljevina v mavzoleju
Ambicije o kraljevini Albaniji pa so se ohranile. Sin kronskega princa, prav tako Leka, še ni pozabil na Albanijo. Le njegova politika je bolj spravljiva. Po smrti očeta v letu 2011 je ohranil pretendentstvo za prestol. Začuda ima za kaj takega posluh tudi politika. Najprej se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve in nato na ministrstvu za notranje zadeve.
Albanska država je z veliko pompa leta 2012 posmrtne ostanke nekdanjega kralja in njegove družine iz Francije prepeljala v Albanijo, kjer so danes pokopani v mavzoleju, ki je bil zgrajen prav zanje že pred stoletjem.
Svet se danes vrti z neverjetno naglico, a nekatere stvari ostanejo. Ena takšnih je zgodba o nenavadni albanski, nekdaj muslimanski, zdaj pa krščanski kraljevski dinastiji. Danes je Albanija republika in zdi se, da ni prav nobene možnosti za obnovitev kraljevine. Kronos, grški bog časa, je star, a drži z mladimi. Zato nikoli ne reci nikoli.
