Nekdaj je skakal, danes je obraz novega vala mestnih veselic: Marcel je postal Franci

Še pred nekaj leti je bilo treba za pravo veselico iz Ljubljane na vas, danes pa slovenska glasba in harmonika polnita tudi lokale v prestolnici. Eden od simbolov novega obdobja je Franci v Šiški, naslednik nekdanjega kultnega Francija na balanci, ki je po sedmih letih premora znova zaživel. Z njim je novo poglavje začel tudi Marcel Stržinar, nekdanji smučarski skakalec iz Poljan, ki je po 17 letih športa svojo energijo usmeril v povezovanje ljudi, dobro voljo in slovensko glasbo.

Še pred nekaj leti je veljalo, da moraš na pravo veselico iz Ljubljane nekam na vas. Danes greš lahko v Šiško. Kaj se je zgodilo?

Franci se je ponovno odprl ravno v pravem času. Zgodilo se je prebujanje narodnozabavne in nasploh slovenske glasbe, predvsem med mladimi. Mladi radi zahajajo v Ljubljano in tako je tudi ta del mesta ponovno zaživel.

Vzdušje v Franciju / Foto: Andraž Kobe

Je Franci veselico pripeljal v Ljubljano ali je Ljubljana že čakala na Francija?

Mislim, da oboje. Po odzivih ljudi smo čutili: končno imamo spet svoj prostor za slovensko glasbo. Seveda pa so morali biti na pravem mestu tudi ljudje, ki so rekli, da bomo to idejo uresničili.

Vi pa pri Franciju niste samo Marcel – vi ste pravzaprav Franci. Kako ste to postali?

Vse je nastalo zelo spontano. Z nekaterimi ljudmi smo se poznali še iz skokov, potem pa smo nekega dne sedeli za mizo in so mi rekli: »Marcel, ti boš Franci.« Jaz pa: »Kaj bom?« Rekli so, da sem pravi Slovenec, da imam rad slovensko glasbo in znam povezovati ljudi. Sprva sploh nisem vedel, v kaj se spuščam.

In kaj pomeni biti Franci?

Zase bi rekel, da sem predvsem ljudski človek. Rad se družim, pogovarjam in povezujem ljudi. Sem tudi MC oziroma »špasmaher«, moja glavna naloga pa je promocija slovenske glasbe in Francija ter skrb za dobro voljo. Tiste, ki niso dobre volje, poskušam spraviti v dobro, tiste, ki so že, pa še v boljšo.

Vam danes ljudje tudi na ulici rečejo Franci?

Ja. V enem letu sem skoraj zamenjal identiteto. Ljudje mi rečejo Franci in se želijo fotografirati z mano kot s Francijem. Na začetku je bilo malo težko sprejeti, da me poznajo predvsem tako. Danes pa sem s tem pomirjen in vesel, da lahko promoviram nekaj, za kar verjamem, da je dobro.

Prihajate iz Poljan. Ste z veselicami in slovensko glasbo odraščali?

Seveda. Veliko ljudi misli, da sem iz Ljubljane, pa nisem. Prihajam iz Poljanske doline, ki je zame najlepša dolina na svetu. Odraščal sem z veselicami in slovensko glasbo. Z angleškimi besedili se nikoli nisem mogel tako poistovetiti kot s slovenskimi. Mislim, da ljudje začutijo, da imam to glasbo res rad.

Pred tem ste bili smučarski skakalec. Ste bili tudi med skakalci tisti, ki je skrbel za dobro voljo?

To bi morali vprašati druge, ampak mislim, da sem bil. Vedno sem poskušal prispevati k temu, da se imajo ljudje okoli mene dobro. Največ mi pomeni, da so ljudje okoli mene srečni.

Koliko narodnozabavne glasbe je pravzaprav v svetu smučarskih skokov?

Veliko. Še vedno sem povezan s skoki in zelo lepo sodelujemo. Vsi želijo v Planico, tam se vedno vrtijo Avseniki in seveda Planica, Planica. Šport je nasploh zelo povezan s slovensko glasbo, smučarski skoki pa morda še najbolj.

Vam je bilo kdaj žal, da ste zgodaj, pri komaj 23 letih, končali skakalno kariero?

Ne. To je bila ena mojih najboljših odločitev. Prepričan sem, da moraš vse, kar počneš v življenju, delati s strastjo. Pri skokih sem izgubil tisto iskrico, ki sem jo imel prej, našel pa sem jo v druženju in povezovanju ljudi. Zdaj z veseljem počnem stvari, za katere med športno kariero nisem imel časa, ker sem bil popolnoma predan športu.

Zakaj pa danes hodijo mladi ljudje na veselice? Zaradi glasbe ali predvsem zaradi vzdušja in druženja?

Mislim, da predvsem zaradi pripadnosti. Podobno misleči ljudje, ki imajo radi slovensko glasbo, se radi družijo. Franci je prostor, kjer se lahko brez predsodkov srečajo, poslušajo dobro glasbo, kaj spijejo in se imajo dobro. V veliki meri so s to glasbo odraščali, prihajajo pa tudi ljudje, ki želijo poskusiti kaj novega in so potem navdušeni. Imeli smo že obiskovalce iz Hrvaške in Avstrije, celo iz Španije. Koncept smo tudi razširili, zato ne ostajamo samo pri narodnozabavni glasbi, ampak gremo tudi v pop in rock. Rdeča nit pa vedno ostaja slovenska beseda.

Marcel Stržinar s sodelavkama / Foto: Andraž Kobe

Se bojite, da bi narodnozabavna glasba zdaj, ko je spet moderna, izgubila nekaj pristnosti?

Ne. Sam pravim, da je slovenska glasba v srcu vsakega Slovenca, če to prizna ali ne. Lahko poslušaš angleško glasbo, house, Balkan ali kar koli drugega, ampak ko zaslišiš kakšno prepoznavno slovensko pesem, jo boš znal zapeti. Slovenska glasba pa je veliko več kot samo harmonika.

Franci danes privablja predvsem mlade, hkrati pa ste vrnili DJ Plavca, ki je zaznamoval starega Francija. Želite povezati tudi generacije?

Da. DJ Plavec je v Franciju vrtel 23 let in imel več kot tisoč večerov. Zdaj smo ga pripeljali nazaj in bo naš redni mesečni gost. Enkrat na mesec bo vrtel glasbo za nekdanje žurerje v Franciju in za današnje – za vse.

Pri Franciju pravite, da ste vsi enaki. Kaj to pomeni?

Ne gledamo, kdo je kdo. K nam prihajajo tudi športniki in drugi znani ljudje, ampak pred Francijem smo vsi enaki. Dobrodošli so čisto vsi, ki imajo radi slovensko glasbo.

Želite pa spremeniti še nekaj – da se večerni izhod ne začne šele ob enajstih. Zakaj?

Zdi se mi, da smo se preveč navadili na nočno življenje in prihajamo ven šele pozno. Mi želimo biti prostor, kjer se ljudje začnejo družiti prej. Ob četrtkih zato pripravljamo piknike, gostimo različna društva, pripravljamo tradicionalne slovenske jedi, potem pa se druženje ob glasbi nadaljuje v noč. Pikniki so Slovence od nekdaj povezovali. Želimo si, da bi ljudje spet več sedeli skupaj, se pogovarjali in družili.