Včasih se zgodi, da ideje za poimenovanje avtomobilov razvojniki črpajo še iz časov, ko avtomobilov sploh še ni bilo. Pa v našem primeru ne ciljamo na imena, temveč kar karoserijsko obliko. Kdor denimo pomisli, da je besedna zveza »shooting brake«, s katero danes označujemo oblikovno bolj atraktivne karavanske različice, dokaj nova, bi se težko bolj motil. Shooting brake namreč izvira še iz 19. stoletja, ko so tako poimenovali tip konjske vprege. Brake je bila takrat odprta lesena kočija, britanska aristokracija pa je te kočije kasneje preuredila za potrebe lovskih pohodov – tako imenovanih »shooting parties« oziroma lovskih, strelskih zabav. Vozilo je moralo imeti dovolj prostora za prevoz plemičev, psov, pušk, ulovljene divjadi … Od tod torej shooting brake.
Sodobni, avtomobilski »shooting braki« toliko prostora seveda nimajo, ga pa imajo vseeno več kot limuzine in nekaj malega manj od običajnih karavanov. S čimer pa jih vseeno ne smemo označevati, saj so se ti z leti in desetletji uveljavili kot praktične in (bistveno) manj oblikovno privlačne avtomobilske različice, shooting brake pa je atraktivnejši. A za tem, ko je bilo izbire takih vozil tudi pri nas kar nekaj (mercedes CLS SB, VW arteon SB, kia proceed, porsche panamera sport turismo …), je zdaj praktično sam ostal le še mercedes CLA shooting brake. Ta je na voljo tako v električni kot hibridni različici, sami pa smo se pred kratkim na kratko družili s slednjo. In druženje zapuščali s podobnimi občutki kot nekaj mesecev prej po vožnjah običajnega, a električno gnanega CLA.
Ker smo o njem pisali pred kratkim, osnovnih stvari ne bi ponavljali, saj razlike za volanom skorajda nismo občutili, le da je imel električni pač silovitejše pospeške in da se je pri hibridnem slišalo brnenje bencinskega motorja, pa še to komaj, ker je potniška kabina odlično zvočno izolirana in posledično počutje zares dobro. K temu pripomorejo tudi udobni sedeži in nasploh prijetno okolje s tremi velikimi ekrani (sovoznik lahko denimo uživa ob gledanju youtuba ali igranju iger), potniki na zadnji klopi pa imajo malce več prostora za glavo – s 190 centimetri višine smo se denimo tudi sami lahko »normalno« usedli, kar pomeni, da bo prostora dovolj za večino. Če gremo še bolj proti zadku, pa pridemo do bistva tega avtomobila – oziroma razloga, zakaj bi ga izbrali pred štirivratno različico. Po prostornini je s 455 litri prtljažnik shooting braka sicer zmogljivejši »le« za 50 litrov, a ta številka ne pove vse zgodbe. Ključno je namreč to, da je odprtina bistveno večja in je drugače oblikovan tudi prtljažnik, ki zato omogoča prevoz precej večjih predmetov.
Najbolje pa je, na kar smo sicer že namignili, da je oblikovno ta avto povsem enako atraktiven kot omenjeni štirivratni. Zadek se namreč tako lepo zlije v celoto, da bi ga bilo poimenovati s karavanom dejansko »žaljivo«. Naravnost blesti pa še pri nečem – porabi. Nad 5,5 litra bencina na 100 kilometrov je ne boste spravili, ob umirjeni vožnji pa jo je mogoče spraviti celo pod 5 litrov! Za uporaben, udoben, praktično družinski avtomobil zares malo.
No, ni pa majhna cena. A na to pri premijskih znamkah pač gledamo drugače. Oziroma tisti, ki avto kupijo, nanjo ne gledajo preveč. Preseže pa 50 tisočakov.
