»Ljubljanica ima toliko zgodb, da jih ne zmanjka,« nam je med plovbo pripovedoval rečni kapitan Tomo Zupančič. Člani Društva turističnih novinarjev Slovenije smo se mu pridružili na jutranjem izletu, ki se je začel pri Društvu rečnih kapitanov. Ob pripovedovanju o reki in življenju smo uživali tudi v zajtrku in kozarcu vipavskega vina.
Tomo Zupančič je eden prvih rečnih kapitanov na Ljubljanici. Z reko živi že več kot štiri desetletja in dobro pozna njene skrivnosti, zgodovino in posebnosti. Danes po Ljubljanici pluje 17 turističnih ladjic, toda razvoj plovbe ni bil preprost. Rečni kapitani so na dovoljenje za plovbo vse do Vrhnike čakali kar 25 let.
Tomo je med prvimi prepoznal tudi pomen trajnostne plovbe. S prvo električno ladjico je postavil temelje prihodnosti, v kateri naj bi bil rečni turizem čim manj obremenjujoč za okolje. Električni pogon omogoča skoraj neslišno plovbo, zato lahko med vožnjo zares prisluhnemo reki in naravi.
Za Ljubljanico skrbijo tudi v Društvu rečnih kapitanov, kjer pripravljajo različne dogodke in si prizadevajo reko še bolj približati Ljubljančanom in obiskovalcem. Nedavno so lahko obiskovalci koncert Pop zbora poslušali kar z rečnega obrežja. Ljubljanica tako postaja tudi prostor kulturnih in družabnih doživetij.
Na naši plovbi pa ni manjkalo niti kulinaričnih zgodb. Vivo catering je pripravil zajtrk, ki tradicionalno slovensko kulinariko predstavlja na sodoben način. Pokusili smo tudi vipavsko belo vino. O njem je pripovedoval že Valvasor, ki je opisoval ljubljanske čolnarje in življenje ob reki. Prešeren pa je zapisal, da so vipavca pili tisti, ki so imeli denar, drugi pa dolenjsko kislico.
Med dobrotami je bil tudi ženof, namaz v okviru projekta Okusi Ljubljane, pripravljen iz hrena, bučnega olja, gorčice in jajc. Tudi kulinarika je tako postala del zgodbe o reki in mestu.
A Ljubljanica ima poleg turističnega potenciala tudi pomembno okoljsko vprašanje. Za njeno prihodnost bo ključna ureditev kanalizacije ob njenem toku. Onesnaženje in hranila, ki prihajajo v reko, vplivajo na njeno kakovost in življenje v njej. Sulec, ena najbolj značilnih rib Ljubljanice, je med drugim tudi kazalnik kakovosti vode. Čistejša Ljubljanica pa bi odprla nove možnosti za rekreacijo in doživljanje reke.
Tomo in njegov sin Arne že razmišljata o novih doživetjih. V prihodnje želita plovbo povezati s kolesarjenjem po Barju. Posebno zanimive bi bile manjše skupine in zgodnje jutranje ture – poleti tudi ob 4.30, ko se Barje prebuja, ptice prihajajo k Ljubljanici, narava pa ponuja svojevrsten spektakel. Opazovanje ptic, ribolov, kolesarjenje in opazovanje življenja ob reki bi lahko postali pomemben del ponudbe trajnostnega turizma.
Naš izlet smo nadaljevali s kolesi do Plečnikove cerkve sv. Mihaela na Barju.
Območje je bilo nekoč dom najrevnejših prebivalcev, župnija pa jim je pomagala tudi z zemljo. Plečnik je zaradi skromnega proračuna cerkev zasnoval iz preprostih, naravnih materialov. Od leta 2021 je uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Posebnost je vhod skozi zvonik, ki spominja na most in je hkrati povezan z značilnostmi poplavnega območja.
Ljubljanico običajno doživljamo z njenih mostov in nabrežij. Toda šele z rečne gladine razumemo, kako pomembna je bila nekoč in kako velik potencial ima še danes. Električne ladjice, narava, kultura, kulinarika in kolesarjenje lahko ustvarijo novo, bolj trajnostno zgodbo rečnega turizma.
