Gostilna Grad je skupaj s Stričkom, Kmečkim hramom, Pircem in še nekaterimi podobnimi lokali ena najbolj dostopnih ljubljanskih lokacij, tako za kosila kot za običajne slovenske jedi. V zadnjem času smo pod Šmarno goro jedli malice oziroma kosila za zmernih devet evrov in bili zadovoljni. Predvsem zaradi količin in – kot je očitno – tudi zaradi cen enolončnic in enostavno pripravljenih kosov mesa. Razumljivo, v času kosila je pri Gradu nepopisna gneča in nam se zdi pravi čas za obisk te (spet) vse popularnejše gostilne zgodaj popoldne, ko se večina avtomobilov odpelje.
Pri Gradu so zaprti le ob torkih, kar seveda ni urnik zašminkiranih ljubljanskih lokalov, ki so najraje zaprti ob nedeljah in ponedeljkih. In ravno v ponedeljek popoldne, okoli pol petih, smo se odločili za obisk jedilnice pod Šmarno goro, ki je bila, zanimivo, še vedno prijetno popolnjena.
Liter briškega belega za 12 evrov
Načrt našega kvarteta je bil jasen: pojesti kar največ jedi, da bi bralstvu lahko ponudili čim boljši vpogled v eno najzanimivejših domačih slovenskih gostiln, ki na žalost ne ponuja vseh biserov slovenskih vinskih kleti. V začetku sta na svojem mestu srebrna radgonska in zadnje čase vse bolj prisotna rožnata penina rose Zlati grič s konjiškega konca štajerske dežele. Med resnejšimi vini v ponudbi je tudi Čebronova malvazija, rdeča zvrst je z Bizeljskega, imajo še cviček in kabernet, nas pa je povsem potešila bela zvrst iz največje briške kleti za ugodnih 12 evrov za liter.
Tudi ponudbo hrane spremlja predkrizna cenovna politika. Narezek mesnin, na katerem je blestela domača salama ob pomoči šunke in kislih vložnin, je stal več kot zmernih deset evrov. Za sirovo ploščo je bilo treba odšteti štiri evre, je bila pa miniaturna, pa tudi poltrdi sir ni bil ravno po našem okusu, še dobro, da nam je bil v pomoč soliden, mehak kruh. Res pa je, da uvod, ki naj zadovolji štiri osebe, ni ravno specialnost Gradu. Boljši ali kar izvrstni so v naslednjih fazah.
Juhe po tri evre
Pri Gradu so mojstri juh in enolončnic, kako bi drugače imeli tako prepričljive malice. Pred časom smo, takrat še pod krošnjami na vrtu, jedli enega najboljših pasuljev na Slovenskem, tokrat ne moremo mimo na videz povsem enostavne, a res goste telečje obare (obarina juha ji pravijo) z množico zelenjave in kosi mesa.
Člani omizja so pohvalili tudi gobovo juho, ni iz vrečke, je bil dvignjen palec vegetarijanskega strokovnjaka iz bližnjega Podutika. Goveja juha je povsem klasična z ozkimi rezanci. Juhe postrežejo v skodelicah, kar je lahko tudi moteče, imajo pa več kot ugodne cene, med tremi in štirimi evri. Malo, če vemo, da v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, na morju in v hribih govejo juho plačate tudi po sedem ali osem evrov.
Morda je treba na tem mestu še dodati, da kljub koledarsko že hladnim mesecem zimska ponudba še ni na sporedu, ne koline ne matevž. Vrnili se bomo decembra in pokusili še kakšno krvavico.
Ocvrti piščanec za osem evrov
Tudi telečje pečenke prejšnji ponedeljek ni bilo, a je treba reči, da je pri takšnem zbiru zrezkov in zrezku podobnih jedi niti nismo zelo pogrešali. Konec koncev smo prišli na ocvrtega piščanca, ki ga na jedilnem listu in podobnih tiskovinah predstavljajo kot svojo najboljšo jed – porcija s tremi velikimi kosi stane osem evrov.
Piščancu ni nič manjkalo, a da bi bil najboljši daleč naokoli, tega si ne bi upali trditi. Morda je celo bolj ugajala velika porcija mehke in sočne svinjske pečenke (enajst evrov), solidna je bila postrv po tržaško (deset evrov), v svojem dolgometražnem filmu pa velik, prevelik ljubljanski zrezek, ki so ga napolnili s sirom in pravo, na debelo narezano šunko, ne kakšno tanko picašunko (14,5 evra).
Tri palačinke za štiri evre
Ko greste h Gradu, ne smete pozabiti, da so njihova podpisna sladica flancati ali, kot jih zapišejo v angleškem prevodu, political cakes. Saj veste, politiki samo flancajo. Krhka sladica je na voljo v različno velikih porcijah, naša manjša verzija je stala nekaj manj kot tri evre.
Štiri evre pa so hoteli za sladek vinski šato, ki bi po naši oceni potreboval kakšno piškotno prilogo. Se pa zdi, da so bile kljub vsemu v glavni vlogi pri sladicah palačinke z marmelado.
Pod Šmarno goro praktično kot edini v naših krajih v porcijo vključijo tri predstavnice, kar je ena več, kot smo navajeni, cena pa je zgolj štiri evre, manj, kot smo navajeni. Pa še dobre so bile.
