»Zadnja štiri leta, odkar živim v Parizu, je bilo že veliko protestov. Francija ima tradicijo protestov od francoske revolucije naprej. Ko so ljudje nezadovoljni, gredo na ulice, kar se mi zdi lep izraz demokracije in do pred kratkim niti policija ni tako neposredno grozila,« je dejala Ljubljančanka Karla Pelko, ki na Univerzi Sorbonne Nouvelle v Parizu dela magisterij na področju filmskega raziskovanja. Vse od začetka spremlja tudi aktualne proteste, ki so v zadnjih tednih zajeli Pariz. Poudarila je, da so se začeli med dijaki, ki opozarjajo na vse slabše izobraževalne pogoje.
»Na mirnih protestih so izpostavili probleme krčenja sredstev, pomanjkanja učiteljev in neprimernih šolskih prostorov. Protestom so se iz solidarnosti pridružili študentje, ki so zabarikadirali fakultete. Vendar je policija vse od začetka teh zadnjih protestov zelo brutalna. Zaradi zaščite dijakov so se protestom pridružili še učitelji in starši,« je o razvoju dogodkov povedala Slovenka in dodala, da so dijaki stopili na ulice s pozivi za boljši svet – odprli so vprašanja, povezana z umetno inteligenco, podnebnimi spremembami, vojnami in zaposlovanjem. »To se je razširilo v vsesplošne proteste proti draginji.«
V soboto, 17. oktobra, je bil množični protest, ki se ga je v Parizu udeležilo okoli 700.000 ljudi. »Na protest sem šla s prijatelji, vendar nisem ostala dolgo, ker ni bilo varno. Policisti so bili grozeči; imajo svoje taktike, kako množico stiskajo, poleg tega so uporabljali solzivec. Sprožili so ga denimo v skupino dijakov med tem, ko so igrali na inštrumente. Nasilje pa izzove nasilje. Poleg tega družbena marginalizacija zbuja veliko jeze, ki se lahko izrazi na različne načine,« je še z nekaj družbenimi orisi dogajanje opisala Karla Pelko.
Zvečer se je vrnila v središče mesta, kjer je imela policija opraviti s skupinami, ki so uničevale prostore, nekateri pa so ropali trgovine. »Gotovo obstajajo strukturni in razredni razlogi za to, da je nekdo primoran k takim dejanjem. To narediš, ko ne moreš ničesar več izgubiti in ko socialna infrastruktura države razpada,« je še dejala sogovornica, ki je opozorila na problem poenostavljanja in poenotenja množice protestnikov pod skupni imenovalec vandalov in prestopnikov ter njihovega označevanja za skrajne levičarje. »Množica je bila zelo raznolika in le manjši del je bil nasilen,« je poudarila.
Bolj tiho in zeleno mesto z velikimi družbenimi razlikami
Za Pariz onkraj sedanjih protestov, ki odpirajo več družbenih vprašanj, je dejala, da se je v zadnjih letih precej spremenil. Manj je avtomobilov in več kolesarskih poti, s čimer je postal veliko tišje in tudi bolj zeleno mesto. Nastali so novi parki in druge zelene površine.
»Spremenil se je tudi odnos do tujcev. Če Parižani še pred leti niso znali ali niso želeli govoriti angleško, je to sedaj nekoliko drugače. Vendar pa so ljudje, če govoriš francosko, še vedno veliko bolj odprti. Ne glede na določene spremembe velike družbene razlike ostajajo.« Pri tem je opisala primer iz vsakdana, ko kontrolorji na podzemni železnici po njenem opažanju vstopnice pogosteje preverjajo pri temnopoltem prebivalstvu.
Študentsko mesto in mikrosobe
Živi v 14. okrožju v študentskem mestu, enem prvih v Parizu, kjer imajo mnoge države svojo hišo. Ker Slovenija nima svoje, si slovenski študenti stavbo delijo z drugimi državami. »Stik imaš z vsem svetom in spoznaš veliko ljudi. Živimo obkroženi z zelenjem, čeprav je izolacija v teh starih objektih slaba, tako da je poleti vroče in pozimi mrzlo,« je okolje opisala Karla Pelko. Omenila je še zgodovinsko vrednost tega prostora, saj je v hiši, kjer prebiva, nekoč živel tudi filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre.
Na kratko je predstavila francosko socialno politiko za študente, in sicer, da vsak dobi nekaj sredstev od države za plačevanje namestitve. Lani pa so tudi v študentskih menzah znižali ceno študentskega obroka s treh na en evro. Sicer pa je nedostopnost stanovanj v francoski prestolnici velik problem.
»V Parizu je največja težava najti stanovanje, saj so ta zelo draga. Najemnina za 12 kvadratnih metrov je med 700 in 800 evri, kar pomeni, da skupaj s stroški plačaš okoli 1000 evrov na mesec za majhno stanovanje.« Sobe v študentskih naseljih stanejo med 550 in 850 evri na mesec. Študenti v Parizu pogosto živijo v mikrosobah v zgornjih nadstropjih stavb, kjer so nekoč živele služkinje. Na voljo imajo med 9 in 12 kvadratnih metrov. Pomanjkljivost teh mikrosob je tudi, da so na podstrešju in je v njih zelo vroče. Med letošnjimi vročinskimi valovi, se spominja sogovornica, je v nekem trenutku v trgovinah v mestu zmanjkalo ventilatorjev. Pariz je sicer med evropskimi vročinsko zelo obremenjenimi mesti, kjer so poleti izjemno visoke temperature zaradi mestnih toplotnih otokov in starih hiš s pločevinastimi strehami.
Spoštovanje umetnosti in kulture
Poseben duh je v mestu tudi zaradi odnosa ljudi do umetnosti in kulture. Ena od stvari, zaradi katere se je Karla Pelko po izkušnji izmenjave Erasmus v Pariz vrnila na magistrski študij, je kakovost univerzitetnega izobraževanja, del katerega je tudi spodbujanje kritičnega razmišljanja in angažiranosti v kulturnem življenju mesta. To v tem smislu ponuja veliko: od svetovnih razstav, koncertov, filmov, literarnih večerov do pogovorov.
»Odnos do kulture je v Franciji zelo drugačen. V Sloveniji me je frustriralo, ko sem povedala, da študiram primerjalno književnost in umetnostno zgodovino, ter so ljudje komentirali, da si očitno ne želim službe. Tu je popolnoma drugače, saj ljudje kulturo in umetnost spoštujejo.« Ena od stvari, ki so v Parizu zelo močne in žive, je filmska scena. Po mestu je veliko kinodvoran in v njih skoraj nikoli nisi sam, četudi greš na projekcijo filmskega festivala ob 9. uri.
Sicer pa je Karla Pelko še dejala, da so Francozi »zelo neposredni, vendar po izkušnji protesta bi rekla, da med ljudmi vladata srčnost in kolektivni duh«.
