Če starše vprašate, katerega otroka imajo raje, boste skoraj zagotovo dobili klasičen, nekoliko ogorčen odgovor: »Vse svoje otroke imam enako rad!« In pri tem ne lažejo. Ljubezen do otrok je res brezpogojna in enakovredna. Toda psihologi in raziskovalci, ki preučujejo družinsko dinamiko, opozarjajo na pomembno razliko med tem, koga imamo enako radi, in tem, s kom se bolje ujamemo.
Da, govorimo o »najljubšem otroku«. Gre za tematiko, ob kateri nam hitro postane neprijetno, a nedavne raziskave ponujajo povsem nov in presenetljivo osvobajajoč pogled na ta družinski pojav.
Kaj pravi znanost? Številke ne lažejo
Metaanalize in raziskave, objavljene pri Ameriškem psihološkem združenju (APA), ter študije Univerze Brighama Younga (BYU) so postregle s podatkom, ki marsikoga preseneti: kar 80 odstotkov staršev daje določeno prednost enemu izmed otrok.
Dolgo je veljalo prepričanje, da starši obožujejo prvorojence ali pa razvajajo najmlajše. A znanost kaže drugačno sliko. Strokovnjaki poudarjajo, da »najljubši otrok« v psihološkem smislu ne pomeni otroka, za katerega bi starš dal življenje, za drugega pa ne. Gre predvsem za osebnostno ujemanje in temperament.
Glede na ugotovitve raziskav so pogosteje deležni naklonjene obravnave tisti otroci, ki so po naravi bolj vestni in organizirani. Takšni otroci staršem preprosto olajšajo vzgojo in dnevno rutino. Druga skupina so otroci, ki so prijetni in ustrežljivi, saj povzročajo manj konfliktov in upora. Zanimivo, novejše študije so celo pokazale, da tako matere kot očetje pogosto nekoliko lažje krmarijo odnos s hčerkami.
»Večina staršev se verjetno lažje poveže z enim otrokom kot z drugim, pa naj bo to zaradi osebnosti, vrstnega reda rojstva, spola ali preprosto zaradi skupnih interesov. Zato je ključno, da te vzorce pri sebi opazujemo,« pravi dr. Alexander Jensen, psiholog in raziskovalec družinskih odnosov.
Zakaj je zanikanje bolj nevarno kot priznanje
Kljub temu da je naklonjenost določenemu značaju človeška in povsem naravna, ima lahko slepo zanikanje te resnice negativne posledice. Če si starš ne prizna, da mu določen otrokov temperament para živce, medtem ko ga drugi umirja, tvega, da bo nezavedno delal krivice.
Priznani strokovnjak za družinsko gerontologijo in avtor obsežnih študij o tem pojavu na Univerzi Cornell opozarja na tiho škodo.
»Ni pomembno, ali si izbrani otrok ali ne, že samo dojemanje neenake obravnave v družini ima lahko škodljive učinke na vse sorojence,« pravi dr. Karl Pillemer.
Otrok, ki čuti, da starši z njim težje shajajo, lahko razvije slabšo samopodobo, več anksioznosti ali pa se začne obnašati uporniško, da bi vsaj na negativen način dobil pozornost. Zanimivo pa je, da tudi »najljubši« otrok nosi breme – pogosto čuti pritisk visokih pričakovanj ali pa se kasneje v življenju sooča z zamerami bratov in sester.
Rešitev? Bodite iskreni do sebe
Namen teh odkritij ni vzbujanje slabe vesti pri starših. Ravno nasprotno! Znanost polaga na srce, naj si starši to dinamiko preprosto in brez občutka krivde – priznajo.
Kaj lahko kot starši storite že danes?
Zaznajte svoje vzorce: Bodite pozorni na to, pri kom se hitreje razjezite. Ali enemu otroku spregledate stvari, za katere bi drugega strožje kaznovali? Ali vas spravlja ob živce, ker je otrok preveč podoben vam (ali pa vašemu partnerju)?
Ločite ljubezen od simpatije do vedenja: Povsem v redu je, če vam gre včasih težaven značaj enega otroka na živce in se po napornem dnevu raje usedete k tistemu, ki v miru in tišini riše. To ne pomeni, da imate prvega manj radi.
Načrtujte čas »ena na ena«: Če veste, da se z enim otrokom težje ujamete pri vsakodnevnih hišnih opravilih ali domačih nalogah, zavestno poiščite aktivnost, ki vaju oba veseli. Morda nista usklajena pri pospravljanju sobe, se pa oba rada vozita s kolesom, igrata nogomet ali pečeta piškote.
Priznati si, da se z enim otrokom v danem trenutku lažje razumete, ne pomeni, da ste slab starš. Pomeni le, da ste zaveden in iskren starš, ki razume, da so tudi otroci ljudje z različnimi osebnostmi. In prav to zavedanje vam bo omogočilo, da boste do vseh svojih otrok bolj potrpežljivi, pošteni in ljubeči – do vsakega na tisti edinstveni način, ki ga najbolj potrebuje.
