Pisma so še vedno radioaktivna: kaj razkriva zasebno dopisovanje Einsteina in Marie Curie?

Albert Einstein je s teorijo relativnosti revolucioniral fiziko, Marie Curie pa je edina ženska, ki je prejela dve Nobelovi nagradi na dveh različnih znanstvenih področjih. O njunih znanstvenih dosežkih je bilo napisanega že veliko, manj znano dejstvo pa je, da sta si dopisovala več kot dve desetletji. Njuna korespondenca razkriva več o njunih osebnih odnosih, dvomih in skrbeh.

Poljska avtorica Ewa Łabno-Falęcka je v knjigi z naslovom Maria Skłodowska-Curie – Albert Einstein – Briefe 1911–1932 zbrala 25 pisem in eno razglednico iz obdobja med letoma 1911 in 1932. 

Spoznala sta se na znanstveni konferenci v Bruslju

Einstein in Curiejeva, katere poljsko ime je bilo Maria Skłodowska-Curie, sta se spoznala oktobra 1911 na znanstveni konferenci v Bruslju. Na srečanje so bili povabljeni najuglednejši znanstveniki tistega časa.

»To prvo srečanje je na oba naredilo vtis. Zapisala je, da je zelo nadarjen mlad znanstvenik,« je za portal Südwestrundfunk povedala avtorica knjige. Za Marie Curie je bilo to zahtevno obdobje. V javnosti so se širile govorice, da naj bi imela v tistem času ljubezensko razmerje s poročenim moškim. Prav takrat se je začelo njeno dopisovanje z Einsteinom.

Francoski mediji so jo po besedah avtorice neusmiljeno napadali. Einstein ji je zato napisal pismo, v katerem jo je pozval, naj se ne ozira na nesramne zapise. »Čutil sem potrebo, da vam povem, kako občudujem vaš um, vašo odločnost in poštenost ter za kako srečnega se štejem, da sem vas osebno spoznal v Bruslju,« ji je zapisal.

GENIJ

Einstein: kako se je učil, razmišljal in kaj se lahko od njega naučimo mi

Pisma so morali očistiti radioaktivnega prahu

Do pisem se je Ewa Łabno-Falęcka dokopala z raziskovanjem arhivov po vsem svetu. Med drugim je iskala gradivo v Parizu, kjer je Curiejeva raziskovala radioaktivnost, in v znamenitem Einsteinovem arhivu na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. 

Einstein je za seboj pustil približno 85.000 dokumentov, zato je bilo iskanje po njegovem arhivu izredno zahtevno. Tudi v pariški nacionalni knjižnici raziskovanje ni bilo preprosto. Ko so pisma našli, še niso bila digitalizirana. Poleg tega so bila, kot je ugotovila avtorica, še vedno radioaktivna.

Razlog je bil v tem, da je Marie Curie desetletja delala z radioaktivnimi elementi. Dokumente je bilo zato treba najprej očistiti radioaktivnega prahu.

Pisateljica pravi, da je imela med raziskovanjem občutek, kot da bi dvema znanstvenima velikanoma gledala čez ramo, ko si izmenjujeta najbolj osebne misli.

Evro

Spor med Francijo in Poljsko zaradi novih evrskih bankovcev

Pisala sta si tudi o osebnih rečeh

Pisma razkrivajo tudi vsakdanje trenutke njunega odnosa. Veselila sta se skupnega pohoda v švicarske gore, Einstein pa je Curiejevo povabil na obisk k svoji družini. V nekem pismu se ji je tudi opravičil za svojo včasih »grobo naravo«.

Marie Curie mu je zaupala svoje poklicne odločitve, oba pa sta razpravljala tudi o znanstvenih vprašanjih, med drugim o rentgenskih žarkih v kristalih.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je njuno dopisovanje postalo resnejše. Oba sta sodelovala v komisiji Društva narodov, ki si je prizadevala za mednarodno sodelovanje v znanosti. Einstein je razmišljal o odstopu, med drugim zato, ker se je kot Jud v Nemčiji ob naraščajočem antisemitizmu počutil vse bolj ogroženega. Marie Curie ga je sprva poskušala odvrniti od te odločitve.

Knjiga je nastala tudi zaradi zanimanja Ewe Łabno-Falęcke za Marie Curie, na katero jo je opozorila hči. Ta jo je vprašala, ali ve, da je bila Marie Curie ena prvih žensk z vozniškim izpitom za tovornjak. Med prvo svetovno vojno je namreč z mobilnimi rentgenskimi napravami pomagala na fronti.

Na njeno dopisovanje z Einsteinom je avtorica postala pozorna med raziskovanjem članka o Društvu narodov, v katerem sta oba sodelovala. Po njenem mnenju pisma govorijo tudi o širšem pomenu njunega odnosa ter o tem, kako znanost in človečnost lahko presegata nacionalne meje.