Danes 90-letni Jacques Pépin je v več kot sedmih desetletjih kuharske kariere doživel praktično vse, kar se v tem poklicu da doživeti. Bil je pomivalec posode in kuharski vajenec, nato pa so del njegovega običajnega delovnika postali kaviar, foie gras, fazani s tartufi in dragoceni porcelan Marije Antoanete.
Rodil se je leta 1935 v Bourg-en-Bressu blizu Lyona kot eden izmed treh sinov v družini, v kateri se je bolj ali manj vse vrtelo okoli hrane, saj sta starša vodila restavracijo Le Pélican, po kateri se je smukal že kot otrok, pri trinajstih pa je že vrgel šolo čez ramo in odšel za kuharskega vajenca v Grand Hôtel de L'Europe v rodnem Bourg-en-Bressu, kasneje pa se je odpravil v središče sveta, v Pariz, kjer je dobil službo v enem najslovitejših pariških luksuznih hotelov Plaza Athénée in tamkaj stažiral v kuhinji, dokler ni dobil poziva za služenje vojaškega roka.
Vpoklicali so ga v mornarico, vendar so njegovi predpostavljeni precej hitro ugotovili, da bo Franciji več koristil s kuhalnico kot s puško, zato so ga vtaknili v kuhinjo admiralitete, kjer je skrbel, da visoki častniki niso bili lačni in žejni, nato pa je dobil službo še v vladni in predsedniški kuhinji, kjer je zaradi burnega političnega dogajanja ob koncu četrte francoske republike v naslednjih letih kuhal kar trem francoskim voditeljem – Félixu Gaillardu, Pierru Pflimlinu in nazadnje Charlesu de Gaullu, ki se je vrnil na oblast leta 1958 in ustanovil peto republiko.
De Gaulle, Tito in kilogram kaviarja na dan
De Gaulle naj bi mladega kuharja klical kar »petit Jacques« oziroma mali Jacques, skupaj s prijateljem slaščičarjem Jean-Claudom Szurdakom pa sta pripravljala tedenske jedilnike in skrbela tako za potešitev lakote predsedniške družine kot za uradne pojedine, na katerih se je trlo najrazličnejših kronanih in nekronanih glav ter političnih veljakov z vseh koncev sveta. Med tistimi, za katere je Pépin kasneje razlagal, da jih je na državniških pojedinah razvajal s svojimi užitnimi kreacijami, so bili ameriški predsednik Dwight Eisenhower, indijski premier Džavaharlal Nehru, britanski premier Harold Macmillan in tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito. Kaj natančno je pristalo na Titovem krožniku, Pépin v svojih spominih ni razkril, je pa razlagal, da z dobrotami niso ravno skoparili.
»Imeli smo kakšen kilogram kaviarja na dan, fazane, obložene s tartufi, ter zapletene jedi iz repertoarja velikega Augusta Escoffierja,« se je teh časov spominjal Pépin. Povsem druga zgodba so bila zasebna kosila de Gaullovih, pri katerih je prav tako vsakodnevno obračal lonce in ponve. General in žena Yvonne sta bila, kot je razlagal kasneje v intervjujih, pobožna katolika in ob nedeljah se je po maši pri mizi zbrala družina z otroki in vnuki. Takrat so kaviar, tartufi in foie gras ostali na hladnem, jedli pa so pečeno jagnječje stegno, poširano ribo in podobne precej bolj vsakdanje jedi. Še bolj kot to, kaj so jedli, si je Pépin zapomnil, da so de Gaullovi svoje zasebne družinske obroke plačevali iz lastnega žepa.
Zavrnil Kennedyja in raje pekel burgerje
Kljub častivrednemu položaju se je leta 1959 Pépin odločil, da bo zapustil Francijo in jo mahnil v ZDA, kjer je nameraval ostati kakšno leto, predvsem zato, da bi se naučil angleško, ampak njegovo začasno bivanje se je nekoliko zavleklo. V New Yorku je dobil službo v znameniti francoski restavraciji Le Pavillon in tam spoznal ljudi, ki so pozneje krojili ameriško gastronomijo, med njimi Jamesa Bearda, kulinaričnega kritika Craiga Claiborna in Julio Child. Pa ne samo to. Prišel je celo poziv iz Bele hiše, da bi se z njegovimi kuharskimi veščinami rad seznanil sam predsednik ZDA John F. Kennedy. Kot pravi zgodba, naj bi ga leta 1960, še v času Kennedyjeve predsedniške kampanje oziroma ob njegovem prihodu v Belo hišo leta 1961, vabili, da pride razvajat še sam vrh ameriške administracije, a je ponudbo zavrnil in se raje zaposlil pri Howardu Deeringu Johnsonu, podjetnem Američanu, ki je iz prodajalne sladoleda ustvaril mogočen imperij restavracij in motelov Howard Johnson's.
Odločitev, da namesto Kennedyjevim kuha za verigo obcestnih restavracij, je na prvi pogled zvenela skoraj prismuknjeno, a je imel Pépin svoje razloge. Predsedniško kuhinjo je že poznal, v New Yorku si je ustvaril življenje, študiral je na Columbii, predvsem pa mu je Howard Johnson ponujal nekaj povsem novega, saj se je namesto s foie grasom in tartufi za peščico izbrancev lahko ukvarjal z množično proizvodnjo, zamrzovanjem, prehransko tehnologijo in tem, kako vsak dan enako dobro nahraniti na tisoče ljudi. Pri Howardu Johnsonu je ostal skoraj desetletje in postal direktor raziskav in razvoja, nekaj časa pa je celo delal v eni izmed restavracij v Queensu, kjer je za štedilnikom obračal hamburgerje in se menda v tem izuril tako dobro, da je bil hitrejši od vseh drugih.
Ob službi je še študiral na Univerzi Columbia in na koncu diplomiral in magistriral iz francoske književnosti. Pépin pa je imel v Ameriki še eno postransko službo. Ob koncih tedna je bil učitelj smučanja in prav na smučišču je spoznal Glorio Augier, ki je pri njem vzela zasebno uro smučanja, učna ura pa se je očitno uspešno nadaljevala tudi zunaj zasneženih strmin. Leta 1966 sta se poročila in ostala skupaj vse do njene smrti leta 2020. Rodila se jima je hči Claudine, ki je pozneje z očetom pogosto vihtela kuhalnico tudi pred televizijskimi kamerami. A najslavnejša ženska ob Pépinovem štedilniku je bila Julia Child. Spoznala sta se kmalu po njegovem prihodu v Ameriko, prijateljevala več desetletij, njuno kuharsko prerekanje pa je postalo zaščitni znak serije Julia and Jacques Cooking at Home. Pépin je sicer pred kamerami preživel desetletja in leta 2019 za svoje televizijsko udejstvovanje celo prejel emmyja za življenjsko delo ter postal prvi kuhar, ki mu je pripadla ta čast. Tudi pri pisanju ni bil ravno len, saj se je podpisal pod več kot trideset knjig in desetletja predaval na Boston University ter sodeloval pri izobraževanju novih generacij kuharjev. Ko mu je ob vseh delovnih procesih ostalo nekaj prostega časa, je kuhalnico zamenjal še za čopič. Slikati je začel že v šestdesetih letih, njegovo slikarstvo pa je preraslo domače čečkanje za sprostitev, saj so njegova dela pristala tudi na samostojnih likovnih razstavah in še zdaj pri devetdesetih ni povsem odložil ne kuhalnice ne čopiča. Živi v Madisonu v Connecticutu, kjer ima ob hiši slikarski atelje in studijsko kuhinjo, še vedno slika, kuha, snema kuharske videe ter sodeluje pri delu svoje fundacije.
