Če bi vesolje znalo pisati glasbo, bi bil njegov najnovejši zapis videti kot velikanski violinski ključ. Prav takšno obliko so namreč astronomi opazili na sestavljeni sliki območja, oddaljenega približno 1,55 milijarde svetlobnih let od Zemlje. Nenavadna rožnata struktura se razteza čez nepredstavljivo velike razdalje, njen nastanek pa je povezan z enim najbolj silovitih pojavov v vesolju – delovanjem supermasivne črne luknje.
Fotografijo so oktobra predstavili strokovnjaki Nasinega rentgenskega observatorija Chandra. Pri njenem nastanku so združili podatke različnih teleskopov, ki vesolje opazujejo v rentgenski, radijski in infrardeči svetlobi. Tako so dobili barvno podobo dogajanja, ki ga s prostim očesom ne bi mogli videti.
Črna luknja kot vesoljski dirigent
Znanstveniki domnevajo, da je nenavadno obliko ustvarila supermasivna črna luknja v središču ene od galaksij. Takšne črne luknje lahko iz okolice svojih polov oddajajo mogočne curke delcev, ki potujejo skoraj s svetlobno hitrostjo in v medgalaktičnem prostoru ustvarjajo velikanske strukture.
Po razlagi znanstvenikov je območje pozneje doživelo še trčenje dveh jat galaksij. Pri tem nastali udarni valovi naj bi ponovno pospešili delce in okrepili radijsko sevanje, zaradi česar je danes vidna nenavadna oblika, podobna violinskemu ključu.
Na fotografiji rožnata barva prikazuje radijsko sevanje, modrikasti odtenki razkrivajo vroč plin, ki oddaja rentgenske žarke, druge podrobnosti pa so pridobljene z infrardečimi opazovanji.
Čeprav je podoba videti skoraj umetniška, gre za resnične astronomske podatke. Barve so dodane zato, da lahko znanstveniki in javnost razlikujejo med posameznimi vrstami sevanja.
Glasba, ki je ne moremo slišati
Vesoljski violinski ključ seveda ne oddaja glasbe, kakršno poznamo na Zemlji. Njegova podobnost z glasbenim simbolom je naključna, a znanstvenikom ponuja dragocen vpogled v dogajanje med jatami galaksij. Takšne raziskave pomagajo razumeti, kako črne luknje vplivajo na svojo okolico in kako se ogromne količine energije prenašajo skozi vesolje. In čeprav se zdi, da je črna luknja za trenutek prevzela vlogo dirigenta, je resnična predstava trajala milijone let. Vesolje ima pač nekoliko drugačen občutek za tempo.