Raziskovalci so ugotovili, da bi lahko orbite štirih orjaških planetov – Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna – postale nestabilne že približno milijardo let po tem, ko bo Sonce končalo svojo zvezdno evolucijo in se spremenilo v belo pritlikavko. To je bistveno prej od nekaterih prejšnjih ocen, ki so razpad zunanjega Osončja postavljale več deset milijard let v prihodnost, poroča portal Euronews.
Raziskava Terminal Instability of the Solar System Triggered by Stochastic Solar Mass Loss je delo Konstantina Batygina s Kalifornijskega tehnološkega inštituta (Caltech), Jima Fullerja in Freda C. Adamsa.
Kakšne so predpostavke nove raziskave?
Sonce je staro približno 4,6 milijarde let. Po sedanjih ocenah bo čez približno pet milijard let zapustilo glavno zaporedje in se začelo širiti v rdečo orjakinjo. V tej fazi naj bi se močno povečalo, njegova zunanja plast pa naj bi segala daleč prek današnjih meja. Merkur in Venera bosta skoraj zagotovo končala v Soncu, Zemljo pa naj bi prav tako doletela uničujoča usoda, čeprav so podrobnosti njenega končnega položaja odvisne od medsebojnega vpliva širjenja Sonca in izgubljanja njegove mase.
Sonce naj bi nato odvrglo velik del svojih zunanjih plasti. Preostalo jedro naj bi se skrčilo v belo pritlikavko, ki se bo skozi zelo dolgo obdobje postopoma ohlajala.
Pri tem naj bi Sonce izgubilo velik del svoje mase. Ker gravitacijska sila zvezde določa orbite planetov, bo zmanjšanje mase vplivalo tudi na njihove tirnice. Po običajnem modelu postopnega izgubljanja mase bi se lahko orbite zunanjih planetov razširile, vendar bi njihova medsebojna razporeditev večinoma ostala stabilna.
Prav ta predpostavka je v središču raziskave. Če so prejšnje simulacije pogosto predpostavljale, da Sonce maso izgublja konsistentno in postopno, nova študija upošteva možnost, da bo Sonce snov oddajalo v posameznih, neenakomernih izbruhih. Takšni dogodki bi lahko povzročili majhne, naključne spremembe gibanja zvezde in s tem tudi gibanja planetov.
Raziskovalci takšne vplive opisujejo kot stohastične motnje. Čeprav je posamezen sunek lahko razmeroma majhen, se lahko njegovi učinki skozi milijone ali milijarde let kopičijo. Zunanje planete bi zato lahko doletele spremembe orbit, ki bi sčasoma povzročile približevanje planetov, močne gravitacijske interakcije in nazadnje izmet nekaterih planetov iz Osončja.
Konec, ki je še nepredstavljivo daleč
Nova raziskava spreminja predstavo o tem, kako dolgo bi lahko zunanji planeti ohranili svoje današnje medsebojne odnose. Medtem ko so starejši modeli razpad Osončja zaradi zunanjih gravitacijskih vplivov postavljali več deset milijard let v prihodnost, nova analiza kaže, da bi lahko nestabilnost nastopila že približno milijardo let po nastanku bele pritlikavke.
Toda za človeštvo ta razlika nima neposrednega praktičnega pomena. Sonce bo še približno pet milijard let ostalo v sedanji fazi razvoja, Zemlja pa bo za življenje, kot ga poznamo, postala neprimerna že veliko prej, preden se bo Sončeva svetilnost začela povečevati.
Raziskava tako kaže predvsem, kako pomembne so podrobnosti pri napovedovanju dolgoročne prihodnosti planetarnih sistemov. Tudi če se zvezda na prvi pogled spreminja počasi, lahko majhne in naključne spremembe povsem spremenijo usodo planetov, ki krožijo okoli nje.
