Raziskavo, znano kot Šola za pse (School for dogs), so izvajali na posebej za to zgrajeni kmetiji v Mainu, kjer so spremljali kokeršpanjele, beagle, šetlandske ovčarje, basenjije in resaste foksterierje. Pri vsakem mladiču so podrobno beležili razvoj, od prvega odziva na nenaden dražljaj in uživanja trde hrane do igre. Pri petih tednih so jim začeli testirati inteligenco, dominantnost, čustveni odziv in sposobnost učenja. Vodilni raziskovalec John Fuller je leta 1985 zapisal, da je ob skotitvi legla natančno vedel, kje bo vsak dan naslednjih 12 mesecev.
Za izvedbo projekta so znanstveniki dobili 632.000 dolarjev, kar bi danes ustrezalo približno devetim milijonom dolarjev. Eden od pobudnikov projekta je bil Alan Gregg iz Rockefellerjeve fundacije, ki je verjel, da imajo geni ključno vlogo pri vedenju in da bi selektivno parjenje lahko vplivalo tudi na človeške sposobnosti. Psi so bili zanj primerni raziskovalni objekti, ker se pasme močno razlikujejo po videzu, raziskovalci pa so pričakovali, da bodo med njimi našli tudi razlike v kognitivnih sposobnostih.
Superpes, ki ga ni bilo
Raziskovalca John Paul Scott in John Fuller sta pse izpostavila različnim testom, med drugim labirintom in ponavljajočim se nalogam učenja. Posamezne pasme so bile pri nekaterih nalogah uspešnejše, vendar nobena ni izstopala pri vseh. Raziskovalci so zato ugotovili, da nobene pasme ni mogoče označiti kot »bolj inteligentne« od drugih. Pri temperamentu so opazili razlike, vendar je nanje vplival tudi kontekst. Foksterierji so bili na primer bolj nagnjeni k nasilnemu vedenju, basenjiji pa so se bali neznanih situacij, ne pa drugih psov.
Scott in Fuller sta ugotovitve povezala tudi s širšim vprašanjem evgenike. Po njunem so bile različne lastnosti v družbeni skupini koristne na različne načine, zato ideja o posamezniku, ki bi združeval vse zaželene lastnosti, ni imela opore v rezultatih. »Superčlovek ni posameznik, ampak dobro razvita človeška družba,« sta zapisala.
Ključno obdobje za socializacijo
Raziskovalci so se pozneje osredotočili na vprašanje, kako zgodnje izkušnje oblikujejo vedenje odraslega psa. Mladiče so v enem od poskusov vzrejali v izolaciji, brez stika z ljudmi in drugimi psi. Ugotovili so, da obstaja obdobje med četrtim in 12. tednom starosti, ko lahko stik z ljudmi ali drugimi psi omogoči normalno socializacijo. »Če jim v tem času ne omogočite navezanosti, nikoli ne morete dobiti zares zadovoljivega psa,« je dejal Scott.
Raziskava se je okoli leta 1958 končala, potem ko Rockefellerjeva fundacija ni podaljšala financiranja, saj pričakovanja o superpsu niso bila izpolnjena. Psi so bili razporejeni med laboratorije v ZDA in Evropi. Kljub temu je projekt pozneje pomembno vplival na razvoj raziskovanja pasjega vedenja. Clive Wynne z Arizona State University ga opisuje kot primer »velike znanosti«, saj je vključeval več sto psov, velike površine in več deset zaposlenih.
Poskus, ki ga danes ne bi ponovili
Vanessa Woods z univerze Duke pravi, da je raziskava pomagala uveljaviti pse kot predmet kognitivnih in vedenjskih raziskav. Hkrati nekaterih poskusov danes ne bi bilo mogoče ponoviti. Wynne opozarja, da bi popolna izolacija mladičev veljala za preveč kruto, saj so nekatere tako vzgojene pse pozneje uspavali. »Danes pri raziskovanju psov ne bi smeli početi ničesar, česar ne bi počeli z otrokom,« pravi.
Tudi sodobne raziskave preverjajo lastnosti, povezane z uspešnostjo psov, vendar uporabljajo drugačen pristop. V projektu Puppy Kindergarten na univerzi Duke so na primer testirali in trenirali 101 mladiča, med drugim z namenom napovedovanja njihove primernosti za pse vodnike. Woodsova pravi, da so med pomembnimi lastnostmi prepoznali samonadzor, spomin in sposobnost razumevanja socialnih namigov, hkrati pa potrjuje ugotovitev Scotta in Fullerja, da nobena pasma ni »pametnejša« od drugih.
