Velebit danes povezujemo predvsem z divjo naravo, pohodništvom, razgledi in pobegom iz mestnega vsakdana. Toda ljudje so s to zahtevno gorsko pokrajino živeli tisočletja. Dobro so poznali njene poti, pašnike in izvire ter se zavedali, da je dostop do vode lahko vprašanje preživetja.
Prav o tem pripoveduje vklesana skala. Ne hrani je muzej, ni postavljena za steklo in obiskovalca ne pričaka v urejenem razstavnem prostoru. Še vedno je sredi narave, v gozdu Begovača nad Kosinjskim Bakovcem, nedaleč od izvira z enakim imenom.
Dogovorili so se, kdo sme do vode
Napis naj bi nastal v obdobju med 1. in 4. stoletjem, po nekaterih ugotovitvah pa verjetno že v 1. stoletju. V skalo je vklesan dogovor med dvema skupnostma, ki sta živeli na različnih straneh Velebita. Težava, zaradi katere je bil dogovor potreben, je bila zelo praktična. Pašniki ene skupnosti so bili brez vode, na drugi strani planine pa je bil izvir Begovača. Voda je bila preveč dragocena, da bi njeno uporabo prepustili naključju, zato so prebivalci natančno določili, kdo sme dostopati do izvira in po kateri poti.
In bili so presenetljivo natančni. V skalo so vklesali: EX CONVENTIONE FINIS INTER ORTHOPLINOS ET PARENTINOS. ADITUS AD AQUAM VIVAM ORTHOPLINIS PASSUS D LATUS I. Vsebina napisa govori o dogovoru med Ortoplini in Parentini ter Ortoplinom dovoljuje dostop do »žive vode« po poti, dolgi 500 rimskih korakov in široki en korak. Če rimski korak preračunamo na približno 1,48 metra, je šlo za približno 740 metrov dolg koridor, širok okoli meter in pol.
Skoraj dva tisoč let star zapis tako spominja na današnje pogodbe, v katerih so natančno določene služnostne poti in pravice do uporabe zemljišč. Dogovor ni določal samo, da je dostop do vode dovoljen, ampak tudi, kje se lahko do nje pride.
Posebno zanimiv je izraz aquam vivam oziroma »živa voda«. Čeprav danes zveni skoraj poetično, je imel zelo praktičen pomen. Označeval je tekočo oziroma izvirsko vodo in jo razlikoval od vode, zbrane v cisternah, lokvah ali drugih zbiralnikih.
Starodavni pravni dokument brez papirja in podpisa
Vklesana skala je zanimiva tudi zato, ker pokaže, kako pomembna je bila voda v življenju ljudi že v antiki. Dogovor dveh skupnosti je urejal pravico do prehoda in uporabe naravnega vira na način, ki je presenetljivo podoben nekaterim pravilom sodobnega stvarnega prava.
Namesto pogodbe na papirju so imeli skalo. Namesto arhiva gozd.
Prav zaradi tega vklesana skala velja za izjemen zgodovinski spomenik. Njena vrednost ni samo v starosti napisa, ampak v zgodbi, ki jo pripoveduje o odnosu človeka do prostora in naravnih virov.
Hkrati ostaja precej skrita velebitska zanimivost. V primerjavi z razglednimi vrhovi, jamami, soteskami in znanimi pohodniškimi potmi jo je mogoče hitro spregledati. Na prvi pogled je pred obiskovalcem zgolj skala z nekaj težko razumljivimi latinskimi besedami.
