Sporazum o nameri, ki še ne predstavlja dokončnega zavezujočega dogovora, je vreden do 500 milijard dolarjev. Nvidii naj bi omogočil nadaljnjo rast prodaje čipov, vlagateljem pa ponudil donos iz financiranja podatkovnih centrov in računalniške infrastrukture.
Številne strokovnjake, ki niso povezani s poslom, je predlog kratko malo šokiral. Tudi zato, ker smo bili dolga leta priča trditvam, da je najnovejše čipovje ob prihodu nove generacije tako rekoč zastarelo, kar pomeni, da je približno tako dobra naložba kot stara banana. Zdaj pa bi te »banane« uporabili za zavarovanje posojil.
Od čipov do naložbenega razreda
V kontroverznem projektu sodelujejo Apollo, BlackRock, Blackstone, Brookfield, Goldman Sachs in KKR. Vse skupaj temelji na oceni Nvidie, da njeni čipi niso več zgolj strojna oprema, temveč »produktivna« in dolgoročna produkcijska sredstva. Tako rekoč kapital. Izvršni direktor Nvidie Jensen Huang je ob tem dejal, da lahko gospodarska življenjska doba nekaterih čipov danes doseže celo desetletje. To je šokantna izjava za entuziaste, ki spremljajo predstavitve novih generacij strojne opreme.
Kot opozarjajo pri The Verge, je celo Huang še lani prihod nove generacije grafičnih kartic blackwell pospremil z oceno, da zaradi njih povpraševanja po starejših grafičnih karticah hopper skoraj ne bo več. Je pa treba priznati, da so cene najema starejših grafičnih kartic zaradi izjemnega povpraševanja po računski moči trenutno dejansko visoke. V nekaterih primerih pa celo rastejo.
Čipi potrebujejo podatkovne centre
Čeprav cenovni trendi res namigujejo na to, da bi Huang znal imeti prav, se v ozadju skriva še nekaj resnih pomislekov. Da bi grafična kartica postala dejansko aktivno produkcijsko sredstvo, mora biti nameščena v podatkovnem centru. Prav pri njih se pojavlja ena ključnih dilem na področju umetne inteligence – ali se gradnja infrastrukture res odvija tako hitro, kot nakazujejo zgodbe, ki jih širijo tehnološka podjetja in vlagatelji?
O tem močno dvomi tehnološki analitik Ed Zitron. Opozarja, da številni napovedani projekti podatkovnih centrov še zdaleč niso dokončani. Po njegovem pregledu naj bi bilo veliko projektov v gradbenem zastoju, šele na začetku gradnje ali pa projekti sploh še nimajo zagotovljenih potrebnih infrastrukturnih priključkov. Zitron zato meni, da je Nvidia prodala bistveno več grafičnih kartic, kot jih je mogoče namestiti, del čipov pa naj bi ostajal v skladiščih. Pred časom je omenjal celo milijon grafičnih kartic.
Kdo bo plačal račun?
Dokler je povpraševanje na papirju veliko, vrednost skladiščenih starih grafičnih kartic pa raste, situacija ni problematična. Se pa slika hitro spremeni, če usahne povpraševanje po računski moči. To se sicer v kontekstu trenutne tekme na področju umetne inteligence zdi protislovno, ni pa nepredstavljivo. Podjetje Meta je namreč pred kratkim razkrilo, da so zgradili preveč kapacitete računske moči za lastne potrebe in da bodo del te lahko namenili oddajanju drugim strankam.
Vrednost zastavljenih čipov bi lahko tudi padla, če bi začeli propadati projekti gradnje podatkovnih centrov. Težava pa je tudi v tem, da sta največja potrošnika računske moči, OpenAI in Anthropic, še vedno izredno nedonosna. Če podjetjema spodleti, bo na trgu kar naenkrat ogromno presežne računske moči.
Če se bo izkazalo, da so potrebe po zmogljivosti podatkovnih centrov precenjene ali da podjetja za umetno inteligenco ne morejo ustvariti dovolj prihodkov, se lahko že obstoječa finančna konstrukcija tega sektorja močno zamaje. Če ob tem grafične kartice, ki so doslej veljale zlasti kot potrošni material, ki ga je treba nadomestiti v približno dveh letih, spremenijo v naložbe, pa bi lahko pok balončka imel še bistveno hujše posledice.
