Podoba Zemlje, ki presenetljivo spominja na nepravilen, grbinast krompir, je v zadnjih tednih preplavila družbena omrežja in povzročila precejšnjo zmedo. Čeprav so številni uporabniki sliko delili kot pristno fotografijo našega planeta iz vesolja, strokovnjaki pojasnjujejo, da gre za specifičen matematični model, ki prikazuje Zemljino gravitacijsko polje z močno pretiranimi višinskimi razlikami.
Znanstveni vizualizacijski studio ameriške vesoljske agencije Nasa je namreč sredi julija predstavil nov tridimenzionalni model geoida. Ta teoretična površina ponazarja, kakšno bi bilo globalno morje zgolj pod vplivom Zemljine gravitacije in vrtenja, povsem brez upoštevanja vetrov, tokov ali plimovanja. Da bi bile mikroskopske razlike v gravitaciji sploh opazne človeškemu očesu, so znanstveniki v simulaciji vsako vertikalno odstopanje pomnožili z 10.000.
Majhne razlike
V resničnosti razlika med najvišjo in najnižjo točko gravitacijskega odstopanja znaša zgolj 191 metrov. Najvišja vrednost (85 metrov nad referenčnim elipsoidom) je v bližini Islandije, najnižja (106 metrov pod njim) pa v Indijskem oceanu. Ker Zemljin premer meri skoraj 13.000 kilometrov, bi bil planet v naravnem merilu videti skoraj kot popolna krogla, omenjene deformacije pa bi bile primerljive s plastjo barve na šolskem globusu.
Gravitacijske nepravilnosti niso računalniška napaka, temveč natančen odraz Zemljine notranjosti. Razporeditev mase v našem planetu ni enakomerna. Na lokalno gravitacijsko polje močno vplivajo mogočna gorstva, globoki oceanski jarki in različna gostota globokih kamnin pod tektonskimi ploščami. Območja z večjo geološko maso imajo močnejši gravitacijski privlak, kar v teoretičnem modelu povzroči lokalno kopičenje vode in s tem višjo gladino geoida.
Za izdelavo tega zapletenega modela je geodetski konzorcij uporabil gravitacijski sistem GOCO06s. Gre za izjemen znanstveni podvig, ki združuje petnajstletno zbiranje podatkov in več kot milijardo meritev. V projekt je bilo vključenih devetnajst satelitov, med njimi evropski GOCE (opremljen z visokoobčutljivim gradiometrom) in Nasina satelita misije GRACE, ki lahko zaznavata mikroskopske spremembe v medsebojni razdalji, povzročene zaradi gravitacijskih anomalij. Ti instrumenti niso opremljeni s konvencionalnimi kamerami, temveč neprestano tipajo nevidne sile, ki oblikujejo naš svet.
Teorije zarote
Čeprav je navidezno popačena slika postala spletna senzacija in predmet različnih teorij zarot, je njena dejanska vrednost izključno strokovna. Geoid namreč služi kot ključna referenčna točka za določanje nadmorske višine (absolutna ničelna točka) v sodobni kartografiji.
Brez tega modela GPS-sistemi v pametnih telefonih, letalih in vozilih ne bi delovali pravilno. Satelitski sprejemniki najprej izračunajo višino glede na gladki matematični elipsoid, nato pa s pomočjo geoidne mreže ta podatek pretvorijo v natančno nadmorsko višino, ki ustreza tisti na topografskih kartah. V oceanografiji pa odštevanje geoida od satelitsko izmerjene višine morske gladine omogoča natančno sledenje morskim tokovom.
Model je prav tako nepogrešljiv v sodobnem boju proti podnebnim spremembam. Z opazovanjem drobnih sprememb v lokalni gravitaciji lahko znanstveniki izjemno natančno merijo globalne premike vodnih mas in ledu. Ko se topijo velike polarne kape na Grenlandiji in Antarktiki ali ko se zaradi dolgotrajne suše izpraznijo ogromni podzemni vodonosniki, se masa na tistem območju zmanjša, kar neposredno vpliva na znižanje gravitacijskega privlaka.
