Če bi hoteli oblikovati žival, katere življenjska naloga je ostati neopažena, bi težko naredili kaj boljšega od paličnjaka. Telo je veja. Noge so vejice. Barva je ravno prav zelena ali rjava. Nekatere vrste se lahko celo počasi obarvajo tako, da se bolje zlijejo z okolico. Če jih vendarle odkrije plenilec, imajo na zalogi še nekaj trikov: nekateri odvržejo nogo in pobegnejo, drugi razprejo pisana krila in napadalca presenetijo.
Toda avstralski paličnjak Anchiale robusta je očitno izvedel še imenitnejši trik. Pred znanostjo se je skril tako, da je bil ves čas pred njenimi očmi. Raziskovalci in ljubitelji žuželk so ga poznali, zbirali in fotografirali več desetletij. Le da so mislili, da gledajo drugo vrsto.
»Taksonomija je pogosto nekoliko podobna detektivskemu delu,« pravi entomolog Braxton Jones z Univerze v Sydneyju, ki je vodil novo raziskavo. »Celo med nekaterimi najbolj fotografiranimi in pogosto opaženimi avstralskimi žuželkami še vedno odkrivamo vrste, ki se jim je uspelo izogniti znanstvenemu prepoznavanju.«
Dve sta postali pet
Jones in sodelavci so se lotili temeljite revizije avstralskih paličnjakov rodu Anchiale. Primerjali so muzejske primerke, telesne značilnosti in DNK, pregledovali terenske podatke, zapise ljubiteljskih opazovalcev in osebke, gojene v ujetništvu. Kot je ob objavi raziskave sporočila Univerza v Sydneyju, je rezultat precej temeljito spremenil dotedanje poznavanje teh žuželk.
Rezultat je precej lepo pokazal, kako nepopolno je lahko naše poznavanje živalskega sveta. Kar je znanost doslej obravnavala kot dve avstralski vrsti rodu Anchiale, se je izkazalo za pet različnih vrst. Dve – Anchiale robusta in Anchiale mabiensis – so raziskovalci opisali kot novi, vrsti Anchiale albopunctata pa so povrnili status samostojne vrste.
Posebno zabavna je zgodba vrste A. robusta. Gre za velikega paličnjaka z značilnimi lisastimi krili, ki živi v obalnih deževnih gozdovih Queenslanda. Samice lahko dosežejo več kot 16 centimetrov telesne dolžine. Žuželko so poznali že desetletja, vendar so jo uvrščali k drugi vrsti, Anchiale briareus. Šele kombinacija genetskih analiz in ponovnega pregleda anatomskih razlik je pokazala, da so ves čas gledali samostojno vrsto.
Jajce izdalo skrivnost
Druga novinka med tovrstnimi žuželkami je Anchiale mabiensis. Njeno ime izhaja iz gozda Mabi na Athertonski planoti v Queenslandu, kjer so jo našli. Gre za kritično ogrožen tip deževnega gozda, nova vrsta pa je bila doslej opažena samo tam.
Pri njej je raziskovalce čakalo še eno presenečenje. Njena jajčeca so drobna, rjava in na prvi pogled morda niso nič posebnega. Toda na »pokrovčku«, skozi katerega se ob izvalitvi prebije mladi paličnjak, imajo nenavadne koncentrične obročaste strukture. Raziskovalci česa podobnega niso našli pri nobenem drugem znanem paličnjaku ali njegovih najbližjih sorodnikih.
Pri teh žuželkah so jajčeca presenetljivo uporabna osebna izkaznica. Braxton Jones pravi, da so njihove značilnosti lahko tako specifične, da je mogoče že samo po jajčecu ugotoviti, kateri vrsti pripada. Nekatere vrste jajca lepijo na podlago, druge jih zakopljejo, tretje imajo na njih svilnate strukture. Anchiale mabiensis pa je znanstvenikom ponudila obliko, ki je niso poznali.
Tisoč fotografij, pa še vedno presenečenja
Zanimivo je, da ne govorimo o živalih iz neprehodnega kotička planeta, kamor človeška noga skoraj nikoli ne stopi. Raziskovalci so imeli na voljo muzejske zbirke in podatke iz narave, na platformah iNaturalist in Atlas of Living Australia pa je bilo zabeleženih več kot tisoč opazovanj paličnjakov. Kljub temu sta dve veliki vrsti ostali brez pravega znanstvenega imena.
Raziskava je prinesla celo namig, da zgodba še ni končana. Na skrajnem severu Queenslanda so raziskovalci našli sledi še ene, verjetno neopisane vrste. Za uradno razglasitev pa potrebujejo dodatne primerke.
