Ko so evropski pomorščaki konec 15. stoletja začeli raziskovati Ameriko, od tam niso prinašali zgolj zlata in srebra, temveč tudi rastline, brez katerih si sploh ne znamo več predstavljati evropske kuhinje. Med krompirjem, paradižnikom, koruzo in papriko so bile tudi buče, ki so jih ameriški staroselci poznali že tisočletja, saj arheološke najdbe iz jame Guilá Naquitz v mehiški zvezni državi Oaxaca pričajo, da so tam buče udomačevali že pred približno deset tisoč leti, torej precej pred razmahom gojenja koruze in fižola. Tamkajšnji staroselci so razvili poseben način skupnega gojenja koruze, fižola in buč, imenovan tri sestre. Koruza je služila kot opora fižolu, ta je s pomočjo bakterij bogatil tla z dušikom, veliki bučni listi pa so zadrževali vlago in preprečevali razraščanje plevela, kar je bila nekakšna starodavna različica trajnostnega kmetovanja, ki bi jo danes zagotovo spremljala kopica znanstvenih razprav in evropskih subvencij. Zanimivo je, da so buče poznali tudi stari Grki in Rimljani, vendar ne tistih ameriških korenin, temveč buče stekleničarke, ki izvirajo iz Afrike, njihove posušene in izdolbene plodove pa so uporabljali kot posode za shranjevanje tekočin. Užitne ameriške sorodnice so se po evropskih vrtovih začele širiti šele v 16. stoletju, njihove podobe pa so se kmalu znašle celo na freskah. Danes poznamo po svetu več sto sort užitnih buč, ki se razlikujejo po velikosti, obliki, barvi, okusu in teksturi mesa, od drobnih okrasnih posebnic do pravih velikank, ki lahko tehtajo tudi več kot tisoč kilogramov.
Od bučnih testenin do sladkih lobanj, ameriških pit in čarovniškega napitka
Italija je bila ena od evropskih držav, kjer so se ameriške buče zelo hitro udomačile, tako da so predvsem na severu države iz njih nastale številne regionalne specialitete. Med najbolj znamenite jedi sodijo tortelli di zucca mantovani, ravioli, polnjeni z bučnim pirejem, zdrobljenimi mandljevimi piškoti amaretti, pikantno sadno mostardo in parmezanom, ki imajo korenine v renesančni kuhinji Mantove. V Ferrari pripravljajo sorodne cappellacce di zucca, s tem da bolj spominjajo na torteline, v Benečiji pa slovijo po nagubani zeleni buči marina di chioggia, ki jo uporabljajo za njoke, rižote in juhe. Toda pojedine iz buč se še zdaleč ne končajo pri italijanskih testeninah. Na Japonskem je izredno priljubljena kaboča, buča s čvrstim sladkastim mesom, ki spominja na kostanj, cvrejo pa jo v tempuri ali kuhajo v sladko-slani omaki iz soje in mirina. V Koreji iz nje kuhajo hobakjuk, gosto sladkasto kašo, na Tajskem pa pripravljajo sangkhaya fak thong, kuharsko mojstrovino, pri kateri izdolbeno bučo napolnijo s kremo iz kokosovega mleka, jajc in sladkorja ter jo skuhajo na pari, ko pa jo razrežejo, dobijo rezine buče s sladkim kremastim jedrom.
Še bolj zanimive so nekatere jedi iz Amerike, od koder buče izvirajo. V Mehiki je izredno priljubljena jed calabaza en tacha oziroma kosi buče, ki jih počasi kuhajo v sirupu iz nerafiniranega trsnega sladkorja, cimeta in drugih dišavnic, pa pipián, gosta omaka iz bučnih semen z dodatki čilija in začimb, ki jo postrežejo k perutnini, mesu ali zelenjavi. V ZDA so buče skorajda nacionalne svetinje, pa ne zgolj zaradi čaščenja čarovnic in drugih zlih duhov ob enem največjih potrošniških spektaklov sodobnega časa, ampak predvsem zaradi znamenite sladke bučne pite, brez katere si Američani težko predstavljajo zahvalni dan. Toda zgodnje kolonialne različice so bile precej drugačne od današnjih. V Novi Angliji so denimo pripravljali sladico, pri kateri so izdolbeno bučo napolnili z oslajenim in začinjenim mlekom, nato pa jo spekli neposredno ob odprtem ognju. Ampak Američani so iz buč ustvarili še marsikaj bolj nenavadnega. Med drugim pumpkin chili, pikantno jed s fižolom, mesom in bučnim pirejem, bučne krofe, pivo z dodatkom buč in začimb ter celo pumpkin spice latte, kavni napitek, ki je postal jesenska komercialna uspešnica svetovnih razsežnosti, čeprav v prvotni različici sploh ni vseboval buč, temveč zgolj začimbe, ki jih tradicionalno uporabljajo za pripravo bučne pite.
Svoje mesto so buče našle tudi v čarovniškem svetu Harryja Potterja, kjer je bučni sok ena najbolj priljubljenih pijač, s katerimi si gasijo žejo učenci čarovniške šole Bradavičarka, privoščijo pa si jo lahko tudi med potovanjem s slovitim vlakom Bradavičarka ekpres, ki jih vozi v svet čarovnij.
V ZDA imajo buče poleg gastronomske še športno kariero. V Guinnessovi knjigi rekordov je vrsta podvigov, povezanih z njimi, med temi je še posebno imeniten najnovejši rekord Američana Rona Wallacea, ki je oktobra 2026 na Rhode Islandu vzgojil bučo, težko neverjetnih 1431,5 kilograma, kar je precej več, kot jih ima slovenska rekorderka, ki jo je leta 2023 pridelal Janko Lovše iz okolice Trebnjega, tehtala pa je 842 kilogramov. Buče nasploh v knjigi z rekordi zapolnjujejo kar nekaj prostora, V Ohiu so na primer leta 2010 spekli največjo bučno pito na svetu, težko 1678 kilogramov in s premerom šestih metrov, Američan Stephen Clarke je leta 2013 buči v pičlih 16,47 sekunde izrezljal obraz, še bolj nenavadnega podviga pa se je leta 2025 lotil Gary Kristensen, ki je v izdolbeni orjaški buči po vodi preveslal kar 94,26 kilometra. Skratka, buča je lahko tudi športni rekvizit in plovilo.
Štajersko črno zlato in buče iz časov Marije Terezije
Na Slovenskem so se buče najbolj udomačile na Štajerskem in v Prekmurju, kjer so iz njihovih semen razvili posebno oljarsko tradicijo. Zgodovina bučnega olja je še bolj tesno povezana s Štajersko na avstrijski strani meje, kjer dokumenti razkrivajo, da so bučna semena omenjali že leta 1697, leta 1735 pa tudi oluščena semena, tako da prva znana pisna omemba bučnega olja z izrazom kirbis öell izvira iz leta 1739. Ampak bučno olje v tistih prosvetljenih časih ni bilo namenjeno zgolj prehranjevanju, saj je Marija Terezija leta 1773 odredila uporabo bučnega olja v lekarnah za izdelavo mazil in obližev.
Poseben preobrat se je zgodil okoli leta 1880, ko so štajerski kmetje začeli gojiti oljne buče z mehko lupino semen, predhodnice današnjih golic, kar je bistveno olajšalo pridobivanje olja, saj je bilo treba pred tem bučnice ročno luščiti, kar je bilo zamudno opravilo. Med tradicionalna slovenska oljarska središča sodi Fram, kjer ima predelava oljnic dolgo zgodovino, vendar najstarejših zapisov iz avstrijske Štajerske ne gre samodejno enačiti z začetki oljarstva na današnjem slovenskem ozemlju. Danes ima štajersko prekmursko bučno olje evropsko zaščiteno geografsko označbo, ki jo je pridobilo leta 2012, pridelava bučnega olja pa je od leta 2022 vpisana tudi v slovenski register nesnovne kulturne dediščine, s tem da je bilo v preteklosti bučno olje namenjeno predvsem začinjanju solat, danes pa se ga uporablja tudi za začinjanje juh, v namazih, testeninah in sladicah, med katerimi je vaniljev sladoled z bučnim oljem in praženimi bučnicami postal skorajda obvezna kulinarična znamenitost novodobnih kuharskih čarovnikov.