»Tukaj, kjer stojimo zdaj, je bil kup zemlje, vdrta streha in delovni bager,« se je Matej Kuhar iz Črneče vasi vrnil v leto 2020, ko so se Črnečani združili v eno največjih delovnih akcij v zgodovini vasi. Njihov cilj je bila obnova stare ljudske šole, ki že dolgo ni več služila svojemu namenu, jim je pa pomenila vez s preteklostjo in koreninami. Danes so ponosni na obnovljeno stavbo, a skozi njihove pripovedi je mogoče razbrati, da je bila obnova zanje več kot tehnični izziv. Še bolj jih je povezala v trdno skupnost, kraj pa obogatila z novo ponudbo.
»Želja je bila močnejša od vseh preprek. Vsak je nekaj znal, vsak je imel kakšno orodje doma, v vasi imamo mizarja, električarje, pečarja … Vsak je kaj pristavil, če ne drugega, je skuhal kosilo za delavce. Bilo je bolj ali manj ročno težaško delo, žrtvovali smo sobote, nedelje in marsikatero popoldne. Opravili smo 3539 ur prostovoljnega dela, skupno je bilo uradno sklicanih 57 delovnih akcij, neuradno pa še kakšna več. Stavba šole, ki je nehala delovati let 1971, je bila že v zelo slabem stanju in nevarna,« je nadaljeval Kuhar. Finančno so jim pri obnovi pomagali donatorji in občina Kostanjevica na Krki.
Kaj so videle stene?
Čeprav je Marija Terezija že leta 1774 odredila obvezno šolanje, so otroci v Črneči vasi morali čakati še dolgih 118 let, da so v vasi pod Gorjanci tudi zares pripeljali pouk. Nekaj časa so pouk obiskovali kar v gostilni in na eni od domačij, leta 1905 pa so jim začeli graditi čisto pravo šolo. Prva učiteljica Josipa Muc je leta 1906 v njej sprejela prvih 70 učencev. Mogočna, skorajda kvadratna stavba je bila največja v vasi. »Njene stene so v naslednjih sedmih desetletjih videle predvsem revščino, ki je vladala v vasi. Otrokom so večkrat nudile zatočišče pred mrzlimi zimami, ob krušni peči je bila vedno gneča. Videle so jih umirati za špansko gripo. Šolo so med drugo svetovno vojno zasedli italijanski vojaki, nato je bila zatočišče za domačine, ki so jim med bombardiranjem vasi pogoreli domovi. Poleg tega so stene šole imele privilegij poslušati posebno črneško govorico,« je o tem, kaj vse so slišale in videle šolske stene, pripovedoval domačin Jože Stopar. V šolskem letu 1970/1971, ko je šolo obiskovalo samo še 15 otrok, je šolski vrvež v stavbi zamrl. Stroški ogrevanja, vzdrževanja, učiteljice in čistilke so bili preveliki in šolo so zaprli.
Pri obnovi so želeli ohraniti zgodovinski značaj stavbe, hkrati pa prostore urediti tako, da bodo služili sodobnim potrebam vasi. Posebej so se posvetili ohranitvi stranišča »na štrbunk«, prenovili so streho, fasado, omete, medetažne plošče, stavbno pohištvo, inštalacije, v spodnji učilnici danes stoji nova elegantna bela lončena peč. V prvo nadstropje še vedno vodijo prvotne lesene stopnice, stare več kot sto let, in zlahka si je predstavljati, kako so se po polžasto zavitem stopnišču nekoč podili otroci.
Črnečani so veliko del opravili sami in dokazali, da je tudi prostovoljno delo lahko opravljeno dobro. Za obnovo so namreč prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko muzejsko društvo, in priznanje šole prenove, ki ga podeljuje Združenje zgodovinskih mest s partnerji.
Danes je obnovljena šola njihova skupna dnevna soba in muzej, ki pripoveduje zgodbo o vasi. »Ponosen sem na to, kar nam je uspelo. In ker smo k temu veliko prispevali sami, znamo to toliko bolj ceniti,« je dodal Jože Stopar. V pritličju nekdanje šole imajo danes prostore za vaška srečanja in delovanje društva, v zgornjem nadstropju pa so skupaj s Posavskim muzejem Brežice in Šolskim muzejem Slovenije pripravili zanimivo razstavo o delovanju šole v Črneči vasi ter stalno etnološko zbirko o Črneči vasi in njihovih prebivalcih, za katere je že Janez Vajkard Valvasor zapisal, da držijo skupaj kakor veriga.
