Ko danes govorimo o hotelih na hrvaški obali, si predstavljamo sobe z razgledom na morje, bazene in počitnice. Toda na Reki stoji stavba, ki je bila od vsega začetka namenjena povsem drugačnim gostom. Hotel Emigranti, zgrajen na začetku 20. stoletja,
ni sprejemal turistov, temveč ljudi, ki so čakali na ladjo za Ameriko. Skozi njegove prostore je v nekaj letih šlo na desettisoče izseljencev, za katere je bila Reka predvsem vmesna postaja na dolgi in negotovi poti v »obljubljeno deželo«.
Začetek 20. stoletja je bil čas množičnega izseljevanja Evropejcev v Združene države Amerike. Potovanje čez Atlantik je bilo daleč od romantičnih prizorov, kakršne poznamo iz filmov. Za njim je stal natančno organiziran sistem prodaje vozovnic, železniških povezav, konzularnih pregledov, zdravniških pregledov, dezinfekcije in karantene.
Reka kot vrata v Ameriko
Ko je britanska ladijska družba Cunard Line konec leta 1903 vzpostavila neposredno potniško povezavo med Reko in New Yorkom, je Reka postala pomembno središče tega sistema. Ker so madžarske oblasti želele imeti izseljevanje čim bolj nadzorovano, so se trudile, da bi čim več potnikov usmerile prav skozi reško pristanišče. Že leta 1904 se je na Cunardove ladje na Reki vkrcalo več kot 31.000 ljudi, do leta 1914 pa je skozi pristanišče proti Ameriki odšlo več kot 300.000 izseljencev.
Množice ljudi so za mesto pomenile velik logistični in zdravstveni izziv. Oktobra 1904 je bilo na Reki hkrati približno 3000 izseljencev. Primanjkovalo je nastanitev, prebivalce pa je skrbela tudi nevarnost epidemij, zlasti kolere. Oblasti so zato iskale način, kako bi ljudi pred odhodom nastanile ter hkrati nadzorovale zdravstvene in administrativne postopke.
Leta 1904 je ministrstvo objavilo razpis za gradnjo posebnega izseljenskega hotela. Zgradba naj bi stala v bližini pristanišča in železnice ter sprejela najmanj 1500 ljudi. Predvideni so bili ločeni prostori za moške in ženske, spalnice, družinske sobe, ambulante, policijski prostori in prostor za preverjanje dokumentov. Ker se na razpis ni prijavil nihče, je država projekt prevzela sama. Gradnja se je začela leta 1906, projekt pa je pripravil budimpeški inženir Szilárd Zielinski, ki je bil znan po uporabi armiranega betona. Hotel je tako postal eden zgodnejših primerov armiranobetonske gradnje na tem območju.
Malo mesto za ljudi na poti
Hotel Emigranti je bil dolg približno 160 metrov in je bolj kot na klasičen hotel spominjal na majhno mesto. V kleti so bili čakalnice, kopalnice, prostori za zdravniške preglede in dezinfekcijo, garderoba ter karantena. V pritličju so bile velike dvorane za potnike, zdravniška ordinacija, pisarna za vozovnice, trgovine, pošta, brivnica in velika jedilnica, ki je merila kar 650 kvadratnih metrov.
V višjih nadstropjih so bile velike in manjše spalnice ter sobe za družine. Nad jedilnico je bila terasa, namenjena otroški igri in sprehajanju odraslih. Podatki o zmogljivosti se sicer razlikujejo: omenjeno je 500 postelj in možnost namestitve okoli 2000 ljudi, drugi podatki govorijo o 2500 izseljencih. Stavba je uporabno dovoljenje dobila 14. februarja 1908, izseljence pa je sprejemala do avgusta 1914, ko je začetek prve svetovne vojne prekinil povezavo med Reko in New Yorkom.
Z zgodbo hotela sta povezana tudi dva pozneje zelo znana Američana. Fiorello La Guardia, poznejši dolgoletni župan New Yorka, je med letoma 1904 in 1906 delal na ameriškem konzularnem predstavništvu na Reki in sodeloval pri pregledih potnikov. Hotel je obiskal tudi Booker T. Washington, ki je v svoji knjigi iz leta 1912 zapisal, da je bila prav velikanska izseljenska stavba najzanimivejša stvar, ki jo je videl na Reki.
Po koncu izseljenskega prometa je stavba dobivala nove vloge. Med prvo svetovno vojno je bila pomožna bolnišnica, pozneje so jo uporabljali kot sejemski prostor in vojašnico, leta 1953 pa se je vanjo preselila tovarna embalaže, iz katere je pozneje nastal Metalografični kombinat.
Hotel Emigranti še danes stoji v Ulici Milutina Barača. Zaščiten je kot kulturna dediščina, vendar je velik del kompleksa že dolgo v slabem stanju. Stavba, ki je nekoč predstavljala pomembno vstopno točko na poti v Ameriko, je tako preživela množično izseljevanje, svetovne vojne, vojsko in industrijo. Danes pa ostaja predvsem mogočen opomnik na čas, ko je bila Reka za stotisoče ljudi kraj slovesa od Evrope in začetek poti v povsem novo življenje.
