Če bi vam danes naročili, da 25 ton težak kamen premaknete 18 kilometrov, bi najbrž najprej poklicali podjetje za izredne prevoze. Potrebovali bi težko mehanizacijo, dvigalo, ogromen tovornjak, številna dovoljenja in verjetno nekaj policijskega spremstva.
Pred približno štirimi tisočletji v severni Angliji niso imeli ničesar od tega. Imeli pa so ljudi, les, vrvi in očitno zelo dober razlog, da so ogromne kamne spravili prav tja, kamor so jih želeli.
Trije še danes stojijo na poljih pri mestecu Boroughbridge v Severnem Yorkshiru. Imenujejo jih Devil's Arrows oziroma Hudičeve puščice, najvišji pa sega skoraj sedem metrov v zrak. Skupaj tvorijo najvišjo ohranjeno prazgodovinsko vrsto stoječih kamnov v Veliki Britaniji.
Najvišje Hudičeve puščice so višje od stoječih kamnov v Stonehengeu. Južni monolit je drugi najvišji prazgodovinski stoječi kamen v Veliki Britaniji. Toda stoletja je obstajalo vprašanje: od kod so vendar prišli?
Hudič je zgrešil cilj
Ljudje so si nekoč pomagali z razlago, ki je bila precej bolj zabavna od geologije. Po lokalni legendi je hudič stal na bližnjem griču How Hill in proti Boroughbridgeu zalučal velikanske kamnite puščice. Njegovo merjenje očitno ni bilo najboljše, saj so puščice padle nekoliko prekratko in ostale zapičene tam, kjer stojijo še danes.
Znanstveniki imajo nekoliko manj slikovito razlago. Dolgo je veljalo, da so kamne dobili na območju Plumpton Rocks, precej bliže Boroughbridgeu. Obstajala je celo možnost, da ljudem kamnov sploh ni bilo treba pripeljati od daleč – morda so jih v bližino med ledeno dobo prinesli ledeniki.
Nova raziskava je obe razlagi postavila pod vprašaj. Kamni so prišli iz Brimham Rocks, približno 18 kilometrov zahodneje. In tja jih ni pripeljal ledenik. Pripeljali so jih ljudje.
Primer rešili z lepilnim trakom
Najbolj simpatičen del raziskave je način, kako so znanstveniki rešili več stoletij staro uganko. Velikanskih prazgodovinskih spomenikov seveda ne moreš kar odkrušiti in odnesti v laboratorij. Zato so raziskovalci Curtin University v Avstraliji in University of York uporabili presenetljivo nežen pripomoček: lepilni trak. Z njim so s površine kamnov pobrali drobcena mineralna zrnca, ne da bi spomenike poškodovali. Nato so analizirali njihove geološke oziroma izotopske »prstne odtise«. Minerali imajo namreč svojo zgodovino. Njihova sestava in starost lahko geologom povesta, od kod prihajajo. Prstni odtis Hudičevih puščic se je ujemal z območjem Brimham Rocks. S tem je odpadla tudi razlaga, da so bili ogromni kamni po naključju že pri Boroughbridgeu.
Zakaj niso vzeli bližjega?
A če je vaš cilj postaviti velik kamnit spomenik, se zdi precej logično, da kamen vzamete čim bliže gradbišču. Prazgodovinski prebivalci Yorkshira tega očitno niso storili. Na voljo so imeli bližje vire primernega kamna, a so se odločili za precej zahtevnejšo pot do Brimham Rocks. Zakaj?
Tega znanstveniki še ne vedo. Vodja raziskave Anthony Clarke meni, da izbira najverjetneje ni bila zgolj praktična. Pomemben je bil lahko kraj, iz katerega je kamen prihajal. Pokrajina je imela za ljudi morda simbolni, družbeni ali obredni pomen. Če je bilo treba zaradi tega 25 ton premakniti 18 kilometrov, so bili očitno pripravljeni tudi na to.
Kako premakneš 25 ton?
Nova raziskava je dokazala, od kod so kamni prišli, ni pa dokazala, kako so jih prepeljali. Poznamo možne tehnike. Ogromen kamen je mogoče položiti na lesene sani in ga vleči po pripravljeni leseni poti. Uporabiti je mogoče vrvi iz rastlinskih vlaken, vzvode in veliko človeških rok.
Lokalne rekonstrukcije so v preteklosti ocenjevale, da bi lahko kamen na saneh po leseni podlagi vlekla skupina okoli 200 ljudi. Toda to so sodobne rekonstrukcije možnega postopka, ne dokaz, da so Hudičeve puščice dejansko potovale prav tako. In 18 kilometrov ne pomeni 18 kilometrov lepo asfaltirane ravnine. Iz Brimham Rocks je bilo treba ogromne monolite spraviti iz razgibane skalnate pokrajine in jih prevažati čez severni Yorkshire.
Vsak je, kot rečeno, tehtal več kot 25 ton. Za primerjavo: približno toliko tehta 15 do 20 osebnih avtomobilov, odvisno od njihove velikosti. Zdaj si jih predstavljajte zlepljene v en sam sedemmetrski kos skale. In vlecite. Prihod na cilj seveda še ni pomenil konca delovnega dne. Kamen je bilo treba postaviti pokonci.
Pri takšnih megalitih je ena od možnih tehnik izkop velike jame z nagnjeno stranico. Kamen so lahko privlekli do roba, njegov spodnji del spustili v jamo in ga nato z vrvmi, vzvodi ter nasipavanjem postopoma dvignili v navpični položaj. Tudi za Hudičeve puščice so bile predlagane podobne rekonstrukcije.
Natančnega postopka njihovih graditeljev pa ne poznamo. Vemo samo, da jim je uspelo, in to precej dobro, kajti trije kamniti velikani po približno štirih tisočletjih še vedno stojijo.
Ena puščica se je skrila
Nekoč jih je bilo več. Angleški starinoslovec John Leland je v 16. stoletju zapisal, da so stale štiri velike kamnite puščice, poznejši zapisi pa kažejo, da je bilo prvotnih kamnov morda najmanj pet. Danes na prvotnem mestu stojijo samo trije. Nova raziskava pa je rešila še eno staro uganko. Eden od manjkajočih kamnov se je, kot pravi University of York, ves čas skrival vsem na očeh.
V bližnji vasi Aldborough stoji kamniti križ. Že v 19. stoletju so domnevali, da je bil izdelan iz enega od nekdanjih monolitov Hudičevih puščic. Nova geološka analiza je to potrdila. Prazgodovinski kamen je torej dobil drugo življenje. Iz skrivnostnega megalita je postal krščanski križ.
Še večja skrivnost od transporta ostaja namen celotnega spomenika. Trije ohranjeni kamni so razporejeni na približno 174 metrov dolgi liniji. V okolici so našli številne druge prazgodovinske ostanke, zahodno od kamnov pa leži izjemno bogata obredna pokrajina s kar sedmimi poznoneolitskimi krožnimi zemeljskimi spomeniki oziroma hengi.
Hudičeve puščice so zato morda označevale vstop v pomembno obredno pokrajino. Toda tako kot pri Stonehengeu imamo tudi tu več vprašanj kot odgovorov.
