Ko se narava prevesi v pravo, vroče poletje, se na grmičevju v naših vrtovih zaiskrijo drobne, svetleče jagode, ki spominjajo na prave pravcate dragulje. Rdeči, črni in nadvse elegantni beli ribez prav v teh tednih dosega vrhunec zorenja. Čeprav ga morda včasih jemljemo kot samoumevnega prebivalca domačih sadovnjakov, ta skromni grm skriva izjemno zgodbo, bogato prehransko vrednost in kulinarični potencial, ki daleč presega zgolj pripravo domačega sirupa. Vonj po sveže obranem ribezu, ki se meša z vonjem poletnega popoldneva, nas pogosto ponese v otroštvo, ko smo z grmov smukali kiselkaste sadeže in si z njimi barvali prste ter ustnice. Danes, ko vedno bolj cenimo lokalno in sezonsko hrano, je pravi čas, da ponovno odkrijemo vse čare te izjemne rastline.
Zgodovinska pot ribeza do naših krajev je precej drugačna kot zgodbe večine drugega sadja, ki izvira iz eksotičnih, toplih krajev Azije ali Južne Amerike. Ribez je namreč avtohtona rastlina hladnejših območij severne in osrednje Evrope ter Azije. Zanimivo je, da stari Grki in Rimljani, ki so sicer podrobno popisali večino takrat znanega sadja, ribeza niso poznali ali pa ga vsaj niso gojili. Prvi zapisi o načrtnem gojenju ribeza se pojavijo šele v kasnejšem srednjem veku, natančneje okoli 15. stoletja na samostanskih vrtovih severne Francije in Belgije. Menihi so hitro prepoznali njegovo trpežnost in zdravilne lastnosti ter ga začeli saditi kot zdravilno rastlino. V naše kraje, na območje osrednje Evrope in Balkana, se je ribez razširil prek trgovskih poti in plemiških posestev, kjer je hitro postal priljubljen del grajskih vrtov, od koder se je sčasoma preselil med navadne kmečke ljudi. Do 17. stoletja je bil ribez že trdno usidran v evropski kulinariki, angleški izseljenci pa so ga kasneje zanesli celo v Severno Ameriko, kjer pa je njegova usoda doživela buren preobrat, saj so ga v začetku 20. stoletja začasno prepovedali zaradi širjenja bolezni, ki je ogrožala borov les. Pri nas je ribez k sreči nemoteno uspeval skozi stoletja ter postal nepogrešljiv spremljevalec podeželske krajine.
Pravo domače superživilo
Botanika nas uči, da ribez spada v družino kosmuljevk, poznamo pa tri glavne vrste, ki se med seboj ne razlikujejo le po barvi, temveč tudi po okusu in sestavi. Rdeči ribez je najbolj razširjen, odlikuje pa ga svež, izrazito kiselkast okus z nežno noto sladkobe, ki je posledica visoke vsebnosti sadnih kislin. Beli ribez je pravzaprav le albino različica rdečega, vendar je zaradi manjše vsebnosti kislin opazno slajši in bolj blag, zaradi česar ga imajo izjemno radi predvsem otroci. Popolnoma samosvoja zgodba pa je črni ribez. Njegove jagode imajo specifičen, močan, skoraj mošusni vonj in trpek okus, ki marsikoga sprva odvrne, a prav v tej intenzivnosti se skriva njegova največja moč. Črni ribez namreč vsebuje bistveno več eteričnih olj in specifičnih zdravilnih učinkovin kot njegovi svetlejši sorodniki, listi črnega ribeza pa so že od nekdaj cenjeni v ljudskem zdravilstvu za pripravo čajev, ki pomagajo pri težavah z dlesnimi in sklepi.
Ko govorimo o vplivu ribeza na zdravje, bi ga brez slabega vesti lahko uvrstili med domača superživila. Te drobne jagode so prava vitaminska bomba, pri čemer izstopa predvsem vsebnost vitamina C. Črni ribez v tem pogledu prekaša celo limonine in pomarančne plodove, saj lahko ena sama skodelica teh sadežev pokrije celotne dnevne potrebe odraslega človeka po tem ključnem antioksidantu.
Vitamin C igra ključno vlogo pri krepitvi imunskega sistema, tvorbi kolagena za zdrav videz kože ter izboljšanju absorpcije železa iz hrane. Poleg tega je ribez izjemno bogat z rdečimi in vijoličastimi pigmenti, imenovanimi antociani, ki delujejo kot močni borci proti prostim radikalom v telesu, s tem pa varujejo celice pred staranjem in zmanjšujejo tveganje nastanka kroničnih vnetij ter bolezni srca in ožilja. Ne smemo pozabiti niti na visoko vsebnost prehranskih vlaknin, predvsem pektina, ki blagodejno vpliva na prebavo, ureja raven sladkorja v krvi in daje dolgotrajen občutek sitosti. Ker ribez vsebuje zelo malo kalorij in nizek glikemični indeks, je idealno poletno osvežilno sadje za vsakogar, ki pazi na svojo linijo ali se sooča s sladkorno boleznijo.
Spremljevalec divjačinskih jedi
V kulinariki ribez odpira vrata izjemni ustvarjalnosti, saj njegova kislina deluje kot popolno ravnovesje sladkim ali mastnim jedem. Tradicionalno ga seveda predelujemo v marmelade, džeme in želeje, kjer do izraza pride že omenjeni pektin, zaradi katerega se ribezova mezga izjemno hitro zgosti brez dodajanja velikih količin želirnih sredstev. Ribezov žele je v visoki kulinariki nepogrešljiv spremljevalec divjačinskih jedi, rdečega mesa in zrelih sirov, saj kislina prereže težo maščob in osveži brbončice.
Vroč poletni dan si težko predstavljamo brez osvežilnega ribezovega sirupa, razredčenega s hladno mineralno vodo in nekaj lističi mete. V sladicah se ribez čudovito ujema z mandlji, čokolado, vaniljo in vsemi vrstami mlečnih krem, od maskarponeja do navadne skute. Sveže nabrane jagode lahko preprosto zamrznemo in tako delček poletnega sonca ohranimo za mrzle zimske dni, ko bodo popestrile jutranjo ovseno kašo ali smuti.
Čar ribeza je prav v tem, da nam z minimalno truda ponuja maksimalno korist. Ko boste naslednjič šli mimo grma, polnega teh rdečih ali črnih kroglic, se nikar ne obrnite stran zaradi strahu pred kislostjo. Narava je v te drobne plodove zapakirala najboljše, kar premore poletje. Izkoristite ta kratki čas, ko je ribez na voljo v svoji najlepši in najbolj sveži obliki, ter si privoščite zdravje naravnost z domačega vrta. Telo vam bo hvaležno, vaše brbončice pa bodo ponovno odkrile prvinski, osvežilni okus pravega poletja, ki ostane v spominu še dolgo po tem, ko jesen že potrka na vrata.
