Smo ravno sredi nekega miselnega opravila, ko zaslon telefona zasveti. Samo za sekundo pogledamo sporočilo, nato pa se vrnemo k delu … Zdi se povsem neškodljivo in na videz brez posledic. Toda nevroznanost in vedenjska psihologija sta prišli do drugačnih rezultatov, ki nam bolje pokažejo, kakšno je v resnici življenje s pametnimi napravami. Gre za nevidne strukturne spremembe v tem, kako procesiramo spomine, ohranjamo osredotočenost in doživljamo tišino.
V tem času, ko tako veliko govorijo o tem, ali omejiti dostop otrokom in mladim do družbenih omrežij in naprav samih, je razmislek o vplivu pametnih naprav nanje, pa tudi na odrasle, še kako na mestu. Tako v dobrem kot v slabem.
Pred pojavom pametnih naprav je bil namreč človeški spomin edini, kjer smo kopičili znanje. Danes telefone uporabljamo za vse mogoče, vključno za tako imenovano kognitivno razbremenjevanje. Možgani so izjemno prilagodljivi in hitro prepoznajo, da določenih informacij ni več treba kodirati v dolgoročni spomin, saj so vedno oddaljene zgolj nekaj klikov.
Dr. Betsy Sparrow, raziskovalka na področju kognitivne psihologije, je ta pojav raziskovala v prelomni študiji o tako imenovanem učinku Googla. »Naši možgani se zanašajo na internet za spomin na zelo podoben način, kot se zanašajo na spomin prijatelja, družinskega člana ali sodelavca,« je zapisala v prispevku za revijo Science.
Plus in minus
Rezultat gre prav lahko v plus ali v minus, če se tako izrazimo. Pri tem bi kot prednost tega dejstva lahko omenili, da pametne naprave sprostijo dragocen prostor v našem spominu. Ker nam ni treba več nenehno ohranjati logističnih podrobnosti (telefonskih številk ali točnih datumov, recimo), imamo teoretično več miselne energije za kompleksnejše reševanje problemov in sintezo idej.
Pod minus pa lahko zapišemo, da možgani izgubljajo sposobnost globokega kodiranja same vsebine. Zanašanje zgolj na zunanji spomin siromaši naše lastno znanje, iz katerega naši možgani nato črpajo asociacije in rojevajo kreativne prebliske.
Ko med pisanjem poročila ali branjem knjige na hitro preverimo družbena omrežja, smo tudi prepričani, da smo prekinili delo samo za nekaj sekund. V resnici naši možgani ne naredijo čistega reza. Psihologinja dr. Sophie Leroy z Univerze v Washingtonu je prva opredelila ta pojav kot ostanek pozornosti (angl. attention residue). Takole je pojasnila: »Ljudje morajo prenehati razmišljati o eni sami nalogi, da bi lahko v celoti preusmerili svojo pozornost in dobro opravili drugo. Ko nenehno preklapljamo med njimi, del naše kognitivne zmogljivosti ostane ujet pri prejšnjem opravilu.«
To potrjuje tudi dr. Gloria Mark, strokovnjakinja za interakcijo med človekom in računalnikom. Njene raziskave kažejo, da traja v povprečju 25 minut in 26 sekund, da se po prekinitvi popolnoma vrnemo k prvotni nalogi in k popolni osredotočenosti.
Tudi ko mislimo, da smo spet osredotočeni, naše kognitivno ozadje še vedno melje informacije iz tistega kratkega obvestila, kar zmanjša našo sposobnost globokega razmišljanja.
Dolgčas kot žrtev
Morda najbolj opazna, pa vendar tudi najmanj razumljena žrtev telefonov pri otrocih in mladih pa je dolgčas. Kadar koli čakamo v vrsti, na semaforju ali na sestanku, samodejno sežemo v žep. S tem možganom odvzamemo ključen čas za neusmerjeno, prosto razmišljanje. In to še kako velja za mlade.
Ko ne počnemo ničesar specifičnega, naši možgani ne mirujejo. Aktivira se možgansko omrežje, ki skrbi za utrjevanje spominov, empatijo in razmišljanje o prihodnosti. »Če ljudem, še posebej mladim, ne omogočimo časa in prostora za notranjo refleksijo, ki jo omogoča to omrežje, tvegamo, da bodo imeli težave pri osmišljanju svojih izkušenj in razvoju trajnih moralnih vrednot,« je v reviji Perspectives on Psychological Science zapisala dr. Mary Helen Immordino-Yang, profesorica psihologije.
Dolgčas je nujen prostor za ponovni zagon nevrološkega sistema. Brez njega postanemo reaktivni in utrujeni, ustvarjalnost pa usahne, saj omenjeno možgansko omrežje preprosto nima priložnosti, da bi povezalo na videz nepovezane informacije iz naših izkušenj.
Tehnologija sama po sebi seveda ni slaba, vendar je izjemno močno orodje, na katero naš starodavni živčni sistem evolucijsko ni bil pripravljen.
