Bety Gašperšič, nekdanja profesorica socialne pedagogike, se je morala soočiti z eno najtežjih življenjskih preizkušenj – hudo boleznijo, ki je vodila v postopno izgubo vida. Ko se človek znajde v situaciji, ki mu vzame enega izmed temeljnih stikov s svetom, se življenje mnogim zruši. A Bety ni obupala. Njeno potovanje iz teme in strahu nazaj v aktivno življenje se je, kot pravi, zares začelo v Nacionalnem centru za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih (NCCRSS), ki deluje v sklopu Očesne klinike UKC Ljubljana.
»Najprej sem se vključila v vodeno skupino slepih in slabovidnih v Nacionalnem centru za rehabilitacijo slepih in slabovidnih,« se spominja svojih začetkov. Strokovna podpora centra in celoten proces rehabilitacije na očesni kliniki sta bila zanjo ključna, da je ponovno našla oprijem. »Tam sem spoznala, na kateri točki svojega življenja trenutno sem in da moram, če želim v življenju narediti korak naprej ter ne obupati, sama v akcijo,« poudarja.
Po uvodnih srečanjih je sledil individualni posvet s tiflopedagoginjo, kjer se je, kot pravi sama, znašla na začetku nove poti in postopoma začela odkrivati, kaj vse zmore, le na drugačen način kot nekoč. Prelomni trenutek v njeni rehabilitaciji in pri ponovnem iskanju osebne svobode je bila odločitev, da v roke vzame belo palico.
»Čeprav imam še vedno majhen ostanek vida, sem spoznala, da mi palica lahko pomaga pri varnejšem gibanju, večji samozavesti in samostojnosti,« pojasnjuje. Zaupanje v ta novi pripomoček ni prišlo čez noč. Gradila ga je postopoma in potrebovala približno tri mesece učenja, da jo je zares osvojila. Še posebej živo se spominja trenutka, ko se je naučila samostojno hoditi po stopnicah: »Takrat sem beli palici začela zaupati, moje gibanje pa je postalo bolj suvereno, samozavestno in odločno.«
Zvesta spremljevalka Prima
Ko je osvojila belo palico, je sledil nov, še večji izziv – treningi za pridobitev psa vodnika. To ji je vlilo dodaten pogum, saj je spoznala, da izguba vida ne pomeni izgube samostojnosti. Svojo psičko vodnico Primo je spoznala, ko je bila ta stara komaj šest mesecev. »Že takrat sem začutila, da sva si naklonjeni in da sva nekako kompatibilni. Sama je prišla k meni in začutila sem močno pozitivno energijo med nama,« z nasmehom opisuje njuno prvo srečanje.
Intenzivni trening sta začeli januarja letos. Bilo je psihično in fizično zahtevno obdobje, a Bety sta gnali močna volja in velika želja po psu vodniku. Kmalu je prišel prvi veliki preizkus samostojnosti. Inštruktorica ji je tik pred koncem šolanja zaupala psičko, naj jo odpelje domov. Kljub tremi sta se sami in uspešno odpravili z vlakom iz Ljubljane v Trebnje. A pravi prelomni trenutek zaupanja se je zgodil v naravi. »Na sprehodu ob vodi sem psičko spustila, da je lahko plavala, saj se v vodi sprosti in zelo uživa. Ko sem jo poklicala, je prišla k meni, dovolila ponovno nadeti oprsnico in vodilo, nato sva skupaj nadaljevali pot. Čutila sem povezanost. Začela sem zaupati njej in sebi,« ganljivo opisuje trenutek popolne predanosti. V šestih mesecih po zaključnem izpitu sta postali nerazdružljivi, psička pa ji je prinesla ogromno svobode in novih možnosti.
Ustvarjalno življenje
Njen vsakdan je danes vse prej kot prazen. Vsako jutro začne s sprehodom s Primo, nato pa se odpravi na prostor ob gozdu, kjer se skupaj z vaščani razgibava. Je izjemno ustvarjalna: goji, nabira in shranjuje sivko, iz katere vse leto ustvarja unikatne ročne izdelke. Posebno veselje ji prinaša izdelovanje rojstnodnevnih voščilnic za člane društva Svetloba, s čimer razveseljuje druge.
Čeprav bere zvočne knjige, se je s pomočjo velike stacionarne lupe po petih letih znova vrnila k tiskanim knjigam, ki jih je zelo pogrešala. Redno rešuje križanke in obiskuje tečaj angleščine prek zooma, ki je prilagojen slepim in slabovidnim ter ga vodi slepa učiteljica iz Mehike. Letos je stopila še korak dlje in zapisala svojo avtobiografsko knjigo z naslovom Potovanje skozi tunel, ki je trenutno v fazi pregledovanja.
Bety, zvesta svojemu nekdanjemu pedagoškemu poklicu, zelo rada pripravlja predavanja, na katerih svoje izkušnje deli z drugimi, ter pomaga starejšim z usmeritvami in pogovori. Kot globoko modro in prečiščeno resnico izpostavlja: »Spoznala sem, da kakovost življenja ni odvisna samo od tega, koliko vidimo z očmi, temveč predvsem od tega, koliko doživljamo s srcem, koliko se učimo, koliko ustvarjamo in koliko dobrega lahko podarimo drugim.«
Nerazumevanje družbe
Izguba vida je močno vplivala tudi na njene medosebne odnose. Ljudje si namreč slepoto prepogosto predstavljajo kot popolno temo. Bety ima hudo okvaro mrežnice in tunelski vid. Njen pogled na svet je specifičen: »Vidim, kot bi ves čas gledala skozi tulce od toaletnega papirja in si celotno sliko sestavljam s premikanjem glave.« Zaradi minimalnega ostanka vida je občasno delovala zgolj nerodno, zato okolica sprva ni razumela, zakaj sploh potrebuje belo palico in psa vodnika, nekateri so celo dvomili, da res ne vidi.
»Izguba vida je močno spremenila moje odnose. Nekateri ljudje so se oddaljili, morda zato, ker me niso razumeli, morda jih je bilo strah,« priznava in dodaja, da jo najbolj prizadenejo neutemeljene kritike in norčevanje. Kljub temu ostaja optimistična, ljudem pa raje pripoveduje o svojih dosežkih kot o težavah. »Menim, da je naša družba napredovala pri sprejemanju drugačnosti, vendar nas čaka še veliko dela pri razumevanju nevidnih ovir,« poudarja. Dodaja pomembno misel: »Ljudje z izgubo vida ne potrebujemo pomilovanja, temveč spoštovanje, sočutje, empatijo in pripravljenost prisluhniti.«
Iz svojih preizkušenj želi pomagati tistim, ki se prav zdaj soočajo z izgubo vida. Njeno sporočilo je jasno: človek ima pravico do strahu in žalosti, a ključno je, da ne ostane sam s svojimi občutki. Pomembno je čim prej poiskati strokovno pomoč, kot jo ponuja nacionalni center.
»Izguba vida spremeni življenje, vendar to ne pomeni, da se življenje konča. Spremenijo se načini, kako počnemo stvari, ne pa naša vrednost, naše sposobnosti in možnost, da smo srečni,« je Betyjino opolnomočajoče sporočilo vsem, ki so se znašli v temi. Svetuje, naj ljudje ne razmišljajo o gorskih verigah ovir v prihodnosti, temveč naj se osredotočijo zgolj na naslednji korak. »Ni mu treba vsega premagovati danes. Naj naredi najprej en korak, nato drugega in si dovoli verjeti, da ga tudi za naslednjim življenjskim ovinkom čakajo lepe stvari.«
